Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jane Weber

JERRY DOUGLAS

Restless On The Farm

(Sugar Hill/Koch, 1998)

TONY FURTADO

Roll My Blues Away

(Rounder/Statera, 1997)

Jerry Douglas je eden mojih najljubših glasbenikov, zato ocena verjetno ne bo najbolj objektivna, a vendar upam, da bo vsaj kak bralec zaradi nje prisluhnil plošči Restless On The Farm - ta po mojem mnenju kot že nekatere prej ustoličuje Jerryja Douglasa kot enega pomembnejših kitaristov v zdajšnji ameriški glasbi - in si potem ustvaril svojo oceno ter sam pri sebi vedel, ali mu ta glasba kaj pomeni ali ne.

Douglas je igral na kakih 1000 albumih in lahko mi verjamete, da je njegovo igranje v občutljivem drsnem slogu natančno in popolno do skrajnosti, sicer ga zvezdniki countryja in bluegrassa ne bi vabili na snemanja. Na snemanje nešvilskega albuma ga je povabil celo pri nas tako cenjeni Bill Frisell, a se je našemu recenzentu tedaj zapisalo, da Frisella na plošči Nashville spremljajo sami neznani glasbeniki. Ne! Jerry Douglas ni neznan, poznajo ga vsi, ki so hoteli na svojih ploščah slišati dobro. Če sem iskren, me Douglasovi solistični albumi popolnoma ne prepričajo. To seveda ne pomeni, da jim kaj manjka. Veliko raje ga pač poslušam, ko spremlja druge glasbenike. Pričujoča plošča se sliši kot razstava vseh slogov in podslogov, ki jih Jerry Douglas igra že leta in jih je slišal bodisi na ploščah bluesa bodisi na koncertih bluegrassa, glasbene zvrsti, ki še danes ob cajunu živi kot ena najbolj trdoživih glasbenih tradicij v Ameriki. V nekaj skladbah gostujejo pevci. Naš koncertni znanec Steve Earle si je izbral skladbo Don't Take Your Guns To Town Johnnyja Casha, odlični Tim O'Brien zveni tako predirljivo, kot bi Robert Johnson začel prepevati pesmi bluegrassa, očarljivo otožna Maura O'Connell pa blesti v baladi Follow On Paula Bradyja. Jerry Douglas si je, kot je pri njegovih solističnih stvaritvah že v navadi, privoščil še nekaj izletov v blues, še vedno pa je očitno pod vplivom potovanja po Turčiji. Plošča je sicer celovita, vendar Douglasovo znanje lepše pride do izraza na ploščah drugih glasbenikov, ko je dobro nekje v ozadju in niza noto za noto. Na plošči je nekaj mojstrovin, ki vas bodo spomnile na čase, ko so po Ameriki potovali Darby in Tarlton, Cliff Carlisle in drugi mojstri igranja v drsnem slogu. Če si boste za v avto posneli kaseto z Douglasovo glasbo, vam priporočam, da na drugo stran posnamete album Roll My Blues Away pri nas manj znanega bendžoista Tonyja Furtade. Tony Furtado je znan kot bendžoist, ki je ustvarjal pod velikim vplivom Docka Boggsa, na plošči Roll My Blues Away pa se nam predstavlja v popolnoma novi luči. To je brez dvoma njegova najbolj nenavadna plošča. Kot bendžoist in kitarist, ki presenetljivo dobro igra v drsnem slogu, je skušal na njej razkriti korenine svojega bogatega glasbenega ustvarjanja in poslušalcu predstaviti, kako so nanj vplivali lirika irskega folka, ritem bluesa Misisipijeve Delte, polet bluegrassa, intenzivnost starega countryja, natančnost Ryja Cooderja in svoboda jazza. V nekaj skladbah ga spremlja Kelly Joe Phelps, ob plošči pa boste neizmerno uživali tudi ljubitelji violinista Stuarta Duncana, basista Todda Phillipsa in drugih.

Jerry Doglas in Tony Furtado sodita med glasbenike, ki znajo igrati na vse, kar ima napete strune. Nekaj podobnega že leta počne Norman Blake. Obe plošči sta po svoje zagledani v preteklost, hkrati pa odpirata nove poti in smernice, ki bodo mogoče nekoč pripeljale do česa novega, mogoče do country bluesa za prihodnje tisočletje. In še to. Ti plošči nimata nič skupnega z osladnimi popevkami iz Nashvilla. Ne verjamete? Poslušajte ju. Če ste v dvomih, pa vprašajte Billa Frisella, v svetu countryja skoraj popolnoma neznanega kitarista, ki bo gotovo še kdaj prišel v Ljubljano in vam skrivaj prodal kak trik Merla Travisa.

Jane Weber