KEITH JARRETT, GARY PEACOCK and JACK DEJOHNETTE

Tokyo ’96

(ECM/Statera 1998)

Na prvi pogled in posluh se zdi, da je Tokyo ’96 samo še ena iz zdaj že zelo dolgega niza plošč s posnetki jazzovskih standardov v izvedbi zvezdniškega tria, in površen poslušalec na njej zares ne bo našel nič novega. Še več, ker so zlasti uvodne skladbe odigrane zadržano in skoraj meditativno, je v japonskih izvedbah malo tistega, kar je privabljalo poslušalce in večkrat tudi navdušene kritiške zapise, kot je bil primer ob izidu plošč Standards, Vol. 2, Standards in Norway, Live Standards in sijajni zbirki At the Blue Note I-VI.

Toda tak je seveda lahko samo prvi vtis, ki se povsem razblini pri peti skladbi I’ll Remember April, in od tedaj dalje je Tokyo ’96 sijajna plošča, polna razkošnih in drznih priredb, za katere se zdi, da jih v današnjem jazzu poleg Jarretta zmorejo le redki, prav gotovo pa ni nikogar, ki bi to znal početi tako dolgo. Vendar je treba takoj dodati, da so ploščo podpisali vsi trije prav zato, ker zanjo še zdaleč ni zaslužen samo Jarrett. To je že leta najboljša mala jazzovska zasedba in sinergija članov ti včasih dobesedno vzame sapo. Prisluhnite samo subtilnim ritmičnim akcentom bobnarja DeJohnetta in diskretni podlagi basista Peacocka, pa boste razumeli, zakaj ima Jarrett kot solist tako proste roke, zakaj lahko v enem samem standardu bliskovito spreminja čustveni naboj in ga prilagaja poudarkom v besedilih, ki jih sicer ne slišimo, poznavalci jazza pa jih seveda znajo na izust.

Vsega tega je bilo v tokijskem koncertu, posnetem 30. marca 1996 v Orchard Hallu, morda res še precej več kot sicer. O tem nenazadnje pričajo odlične verzije štiklov Autumn Leaves in My Funny Valentine, daleč najbolj pa povsem čarobna Last Night When We Were Young, očitno ena Jarrettu že dolgo zelo ljubih skladb. Tudi če sta lastnik založbe ECM Manfred Eicher in Keith Jarrett želela samo primerno proslaviti 15-letnico izhajanja plošč tega tria z izvedbami standardov, bi se najbrž težko odločila za boljšo možnost, kajti ko se izteče 79 minut plošče, postane jasno, da je bil koncert ena tistih malih mojstrovin v Jarrettovi karieri, h katerim se bomo še velikokrat vračali. Bolje bi bilo samo, če bi ga končno lahko spet enkrat slišali tudi v živo.

Jure Potokar