LYRES

AHS 1005

Lyres Lyres

On Fyre

A Promise Is A Promise

(Matador, 1998)

Naj se za garažno rockovsko skupino sliši še tako nenavadno, so Lyres občinstvo trdovratno poskušali zadovoljiti s pop orožjem - z izvrstnimi, zapomljivimi pesmimi, všečno produciranimi, z bleščečimi aranžmaji in z mikavno, plesno glasbo; kar se gradiva tiče, so bili zanesljiva skupina, ki je upoštevala vse, pa tudi vedela bolj ali manj vse o rockovskih šestdesetih. Lyres, retro zasedba najvišje ravni, so bili med najbolj nadarjenimi tistega časa - osemdesetih.

Nastali so, ko so bili Ramones prepričani, da so sami s Sex Pistols in The Clash najboljši na svetu; ni jim bilo jasno, zakaj tega ne prizna tudi industrija. Skupine so si tedaj namreč upale imeti velike sanje. Velike sanje včasih pomenijo hkrati veliko predanost. Neomejena predanost pa ustvarja veliko glasbo. Glede na to, kako neoskrunjeno zvenijo Lyres sedaj, so pesmi, ki so jih pred desetimi, dvajsetimi leti zgradili Jeff Conolly - Mono Man in drugi, spreminjajoči se člani skupine, še kako prestale preizkušnjo. Naslanjali so se na zapuščino zasedb Standells, Kinks, Pretty Things, Nuggets in Pebbles. Vdirali so daleč k Samu and Davu, Brownu, Pickettu in jim dodajali moderno. Lyres, zagledani v brezčasje, so igrali glasbo, ki je bila v njihovem času tam in takrat. Brezčasno so tudi ustvarili in postavili standarde stilizacije, ki so v izziv današnjim The Makers, Dura Delinquent in drugim. Kakor so The Cramps oživili rockabilly, kakor so zgodnji The Gun Club preoblekli blues, prav tako so Lyres prebudili sixities rock. Pri tem so prekosili vso konkurenco, vključujoč The Fuzztones. Njihov rock'n'roll je v primerjavi z okostenelo, nabijaško obliko, ki se je prijela dandanes vse preveč številnih skupin, naravnost milozvočen. Toda imeli so pravi prijem. Pravi "grip". Lyres so bili tudi skupina z zelo nestalno zasedbo, zato je lahko Pete Frame, nekoč urednik revije Zig Zag, v rocku priznan biograf, zapisnikar družinskih dreves bendov, naštel od nastanka skupine leta 1979 do leta 1989 petnajst različnih postav.

Založniški korak, za katerega se je odločila založba Matador, obsega vse, kar so Lyres posneli pri bostonski založbi Ace Of Hearts. Albumi On Fyre, Lyres Lyres in Promise Is A Promise, v produkciji lastnika založbe Richarda W. Harta, so razširjeni z dodatnimi skladbami, ki so se tudi v preteklosti znašle na digitalnih različicah izvirnih plošč. Uvodni album, naslovljen AHS 1005, je kompilacija, ki mini prvenec in drugi singel združuje z neizdanim drugim mini albumom. Na njem mladi Lyres nadaljujejo nebrzdano navdušenje, značilno za matično, kultno bostonsko skupino DMZ, ki je na vrhuncu ameriškega punk rocka pritisnila na petelin punkovske nove garaže. Druge tri zgoščenke so vsaka zase klasike. Prvenec Lyres, Lyres je najizrazitejši - po skladbah, uravnovešenosti in toplini. Drugi, On Fyre iz leta 1986, je estetsko najbolj dovršen, a kljub do tedaj neslutenim višavam stilizacije v spontanosti zaostaja za prvencem. Tretji, Promise Is A Promise, nastal dve leti kasneje, je kot najambicioznejši in hkrati najtežavnejši album naznanil padec benda in je pomenil konec bostonskega obdobja. Leto kasneje je Conolly na zahodni obali ustanovil nove Lyres. Od takrat, v svojevrstni rockovski delni upokojenosti sporadično izdaja predvsem single različnih kakovosti. Toda ko so Lyres igrali s polno paro, stvari niso delali polovično. Takrat so, metaforično, lire, na katere so igrali, prižgali. In sežgali. A pri tem je zgorelo tudi nekaj drugega - oni sami v tempirani zabavi, mamilih, kratkoročnih razmerjih, ego problemih in omejenosti birokratov. Tega ognja so si Lyres sami želeli. Nič pa ne more spremeniti resnice, da so bili nekoč pomemben in plemenit bend. Na klasičnih posnetkih še vedno gorijo Conollyjev nosljavi vokal, domiselnost melodij, izvrstna igra zapeljivih orgel in kitare. Gori ves bend.

Terens Štader