BAABA MAAL and MANSOUR SECK

Djam Leelii

(Yoff Productions/Nika, 1998)

MALIK P. SOW and WELNERE

Danniyanke

(Yoff Productions/Nika, 1998)

Kamor koli se že obrnemo - v preteklost ali sedanjost - Senegal je vedno neizčrpen vir glasbenega bogastva. Še posebej je tak vtis močan, kadar nam je dano postaviti ob bok stare, že skoraj pozabljene posnetke, stare, nikoli prej objavljene posnetke in čisto sveže dosežke še anonimnih glasbenikov - ter jih primerjati.

Za Yoff Productions stoji sam Baaba Maal, zato so odločitve več kot samo logične. Baaba Maal je izkoristil prvo priložnost in po desetih letih ponatisnil na CD-ju svoj zgodnji, najbolj poseben in morda tudi najlepši album Djam Leelii, ki se danes že šteje med ključne albume v zgodovini afriške popularne godbe. Posnetki zanj so nastajali v različnih manjših pariških studiih v letu 1984, devet izmed njih jih je nato izšlo štiri leta kasneje. Ključna za njihov nastanek sta bila skupna življenjska in še posebej pariška izkušnja in glasbeno sodelovanje Baaba Maala in Masourja Secka. Poznata se že od otroštva in ves čas glasbenega delovanja sta tesno sodelovala. Tako je bilo tudi v zgodnjih osemdesetih, ko je Maal izkoristil štipendijo za šolanje v Parizu ter je s seboj povabil tudi Secka. Jasno je, da sta večino časa porabila za skupno igranje in zabavanje hapulaarske ("fulanske", "peulske") emigrantske skupnosti. Prav ta neobvezen, pa zato osebno še kako zavzet kontekst nastajanja teh skladbic je zagotovo prispeval k njihovi žlahtni pristnosti, polnosti in radoživosti. Ob obeh, ki sta igrala akustični kitari in pela, pa so pomemben delež dodali tudi občasni sodelavci s koro, balafonom, tolkali in celo električno kitaro. Ponatis vsebuje tri še ne izdane skladbe.

Ob ta legendarni album je postavljen prvenec kitarista, pevca in tolkalca Malicka Patheja Sowa, ki je tudi avtor vseh desetih pesmi na njem. Danniyanke je posnel lani in letos v Bruslju s skupino Welnere, ki jo je tam ustanovil leta 1995 s trojnim namenom: da bi bila povezovalna točka med različnimi senegalskimi hapulaarskimi skupnostmi v Evropi, da bi aktualno hapulaarsko godbo približala evropskemu občinstvu in da bi prepletla afriške vplive z glasbo okolja, v katerem prebivajo te emigrantske (godbeniške) skupnosti. Skladno s temi nameni je Welnere tudi rasno mešana skupina, v kateri igrajo bolj ali manj neznani senegalski in evropski glasbeniki, ki uporabljajo tradicionalna in sodobna (električna) glasbila, kompaktni zvok posameznih skladb pa je še okrepljen s studijsko dodanimi pihalno-trobilnimi aranžmani. Nad vsem tem pa pogosto zaplava arhaični zvok brenkala hoddu v rokah samega Sowa. In prav nabitost in notranja kontrastnost skladb, izvedbena suverenost in dramaturško gladek pretok zvočnega gradiva pri albumu Danniyanke še posebej pritegnejo ter budijo obete, da se rojeva nova senegalska popularnoglasbena zvezda.

Zoran Pistotnik