SOPHIA

The Infinite Circle

(Flower Shop, 1998)

THE PARADISE MOTEL

Flight Paths

(Infectious, 1998)

Pomemben je občutek. Robin-Proper Sheppard z novimi pomočniki v osnovi ni tako zelo daleč proč od starih dobrih The God Machine, kot se zdi na površju. Zamenjamo do konca navite električne kitare z akustičnimi, polno zveneče bobne za »metlice« in grleni glas za stokajoče vzdihe, in smo tu. Ista v nedogled ponavljajoča se zaklinjanja, ista boleča melanholija. Če je Robin v rockovskem triu obesil osebna razočaranja na veliki zvon, jih zdaj obrača navznoter s pretresljivimi izpovedmi. Uvodna Directionless nakaže razloge. »I kissed my baby, she’s just one month old, I kissed her mother, nothing I can say can console.« Ko v Woman bridko izpove »Woman, you’re a whore, at least a happy whore«, počasi sestavimo mozaik njegovih razočaranj. Odšla je brez odpuščanja in Robin se je zavrtel v istem neskončnem krogu.

The Infinite Circle je skoraj logično nadaljevanje okleščenega prvenca Fixed Water. Več sodelavcev tokrat gradi bogatejši zvok, ki je topel, zaobljen in se lepi na preproste Robinove akorde. Z vsako skladbo se napetosti povečujejo, komaj za spoznanje postaja vse glasnejše in hitrejše, ne da bi Sophia prestopili raven introvertiranosti. Sklepna The River Song je že prav mogočna, srhljiva poema, s simbolnim odrešilnim momentom deroče reke. Kot da bi Robin z eno nogo že stopil vanjo …

Podobna občutja zadrževane izpovedne moči vejejo iz vseh pesmi albuma Flight Paths avstralskih The Paradise Motel. Tudi njihove pesmi so v osnovi karseda preproste, vodene s klasičnim kitarskim prijemom, a se razvijajo v mogočne orkestrirane skladbe, ki se jih ne bi sramovali niti Tindersticks na drugem albumu. Slog je očitno globaliziran; čutno, na trenutke komaj slišno petje Meride Sussex sili v primerjave z Jullee Cruise in Mazzy Star, s tem da izrazitost posameznih pesmi ogroža »primat« samih Cowboy Junkies. Pomanjkljivo tehnično znanje nadomeščajo z dinamičnimi zasuki, ne da bi rušili naravni tek skladbe. Bolj »vprašljiva« je raba popačenih hiphopovskih ritmov, ki se (za zdaj?) pojavljajo še sramežljivo in nekako rušijo nadčasno dimenzijo glasbe. Jih pa zato delajo sodobne, in konec koncev, kaj ni ob obratu tisočletja dovoljeno že prav vse?

Janez Golič