SURGEON

Balance

(Tresor, 1998)

Z drugim cedejem producent in didžej Tony Child počasi zapušča klubsko plesno sintetiko, privzema maksimalistični pristop k tehnu ter vse bolj abstraktnim in umirjenim zvokom daje možnost, da jih konzumenti poslušajo tudi doma. Za to naj bi bile po Surgeonovem mnenju najbolj primerne večerne ure, njegov novi album pa "dober uvod v poslušanje drugih, tehnu sorodnih zvrsti sintetike". Vendar je bilo prve zametke bolj sanjskih, psihedelično-hipnotičnih in morda ambientalnih zvočnih podob možno "identificirati" že na njegovem cedejskem prvencu Basictonalvocabulary ('97) pri založbi Tresor, predvsem v kosih Intro in Waiting.

Zvok je na novem albumu skoraj povsem zgubil ostrino, ki smo je vajeni pri birminghamskem minimalistu, zato pa je pridobil jasnost in čistost - vendar ne sterilnost - ter predvsem globino. Na trenutke, čeprav zelo kratke, ustvari nelagodje (Set one, Dialogue), sklene pa s skoraj melodično aphextwinovsko ambientalko Dinah's dream; to celoten podvig pripelje h koncu z nežnim zvončkljanjem, umirjeno, torej "zbalansirano". Na albumu je le nekaj zelo trdih klubskih "deralic" (Circles, The heath in Box), kjer ohranja prvotno brutalnost, sicer pa najdemo veliko mero eksperimentiranja in mrcvarjenja zvokov. Čeprav na prvi pogled Niel Landstrumm (ProAudio, Tresor, 98) in Surgeon morda nimata veliko skupnega, pa njuna zadnja albuma druži prav velik odmik od plesne klubske sintetike in raziskovanje novih dimenzij ustvarjanja elektronske glasbe. To jima verjetno daje status resnih ustvarjalcev, v katerih kvalitete ne dvomi nihče več.

Morda zasluži več pozornosti prav Dialogue, zelo kompleksen, razbit in eksperimentalen, s povsem nekontroliranimi in neobvladljivimi zvoki. Čeprav spominja že na pansonovstvo (Pan Sonic, nekdanji Panasonic), je manj minimalističen, razkriva pa tendenco, da je na vsako ploščo uvrščen kakšen zelo rauschenovski kos - kjer torej v kompozicijskih elementih šumenja in prasketanja stroji zelo očitno spregovorijo. Dober neplesen album.

Eva Horvat