AKOSH SZELEVENY UNIT

Omeko/Imafa

(Barclay, 1998)

Akosh Szeleveny ali Akosh S. je zagotovo eno največjih jazzovskih presenečenj iztekajočega se leta. Ta mladi madžarski saksofonist, ki je velik del življenja preživel v temačnih kotih pariškega radikalno jazzovskega podzemlja, se s pričujočima cedejkama prvič postavlja na ogled. Cedejki - prva je koncertna, druga pa studijska različica istih idej - sta posledica zanimivega srečanja Akoshevega jazzovskega kvarteta (Akosh S. - saksofoni ter pihala, Joe Doherty - violina in altovski saksofon, Bernard Malandain - akustični bas, Phillippe Foch - bobni in tolkala) in pariške rockovske skupine Noir Desir. Obe cedejki pa kljub močni jazz-rockovski naravnanosti (v najboljši maniri skrajno sodobnega evropskega jazzovskega artizma in nikakor ne v slogu klasičnega fusiona ali jazz-rocka) ne moreta skriti Akoshevega panonskega rodu. Skladbe, ki se mnogokrat pnejo nad deset minut, skrivajo v sebi ne le značilne melose panonskega glasbenega prostora, temveč s širjavo jasno kažejo, da Akosh kljub delovanju v eksilu ostaja predvsem svojski ‘etno’ jazzer, zvest madžarski glasbi in pokrajini. Skladbe se ti priljubijo po nekajkratnem poslušanju, ko uspeš zapopasti perfiden način Akoshevega skladanja. Ta brez banalnega in že skoraj povsod prežvečenega minimalizma uspe z zmeraj drugačnimi, a na prvi posluh tako enakimi obrazci pripeljati poslušalca v ekstatično razpoloženje. A ponavljam: Akosh je za dosego tega cilja izbral mnogo bolj prefinjene prijeme kot minimalisti, četudi se bo komu zdela njegova glasba minimalistična - vendar ni. Akosh s saksofonom, ki je sinteza Garbarekovega liričnega soprana in Coltranovega robatega tenorja, ter z odlično tehniko pogumno štrli iz morja instantih jazzerjev in minimalistov, ki so minimalizem uporabljali le za maskiranje lastne tehnične neusposobljenosti. Vendar uspeh na koncu zagotovo ne bi bil tako briljanten, če ne bi bil s kvartetom tako dobro uigran, kot je. In če ne bi bil tako dober skladatelj, kot je.

Akoshev začetniški diskofilski diptih je odličen prikaz, kako naj zveni evropski etno jazz na pragu novega tisočletja. Če se nam je po zatonu prvega vala evropskih etnojazzerjev (predvsem Francozov in Italijanov) zdelo, da je z njimi evropskega etno jazza konec, je tukaj dokaz, da nikakor ni tako. Akosh nadaljuje tam, kjer so omenjeni mojstri končali. Ima tudi dovolj časa, da jih preseže, saj je nadvse mlad.

Rok Jurič