Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Terens Štader

TEENAGE SHUTDOWN

I'm A No Count

Jump, Jive and Harmonize

Nobody To Love

Things Been Bad

You Treated Me Bad

(Teenage Shutdown, 1998)

Odkar je Lenny Kaye konec sedemdesetih uredil Nuggets, se je na diskografskem trgu pojavilo toliko raznoterih, boljših in slabših, albumov z glasbo skupin, ki v šestdesetih niso prišle do posebnega, trajnega uspeha, da bi manjša, strogo profilirana radijska postaja lahko temeljila program le na teh ploščah, ne da bi se kaj posebej ponavljala. Nuggets je sledila neskončna nanizanka Pebbles, ki je obdelala nemara vsako večje mesto na Švedskem. Za Pebbles je prišel Back From The Grave, po tem in pred tem smo imeli plošče v slogu Songs We Taught This and This, It Came From ..., Sixties Archives s te, potem z one založbe, Garage Punk From Here, Garage Punk From There. Nenazadnje se je nemška založba Music Maniac lotila dolgočasnih Sixties Rebellion, ki so imeli vonj po ropu denarja za petkov žur iz žepa fantov v poznih najstniških letih. Založbi Crypt je uspelo dvigniti krivuljo s slastnim, zelo dobrim, najbrž sklepnim osmim delom punkerske nadaljevanke Back From The Grave. Zdelo se je, da je snov izčrpana. Zato je presenetilo, ko je prav Crypt, ki na plošči ni podpisana in ki je, mimogrede, za zdaj ustavila delo s sodobnimi skupinami, izdala prvih pet plošč iz nove zbirke - Teenage Shutdown - in napovedal naslednjih petnajst.

Garaža šestdesetih je že res povedala veliko, ampak prvih pet delov Teenage Shutdown prepriča, da se ni izpela. Tudi iz preprostega, očitnega razloga: ker se bo ta glasba stežka izpela. Konec koncev je Lenny Kaye naznanil, da bo Rhino na zgoščenkah ponovno objavila Nuggets.

Pred časom mi je Michael Kastelic iz The Cynics povedal: "Ko sem slišal te bende iz šestdesetih, sem bil osupel. V trenutku sem se zavedel, da nihče ne poje kot ti tipi. Drugje ne moreš slišati takšnih krikov." Vokali zagotovo imajo posebno moč. Garažni rock šestdesetih ni zvenel zastarelo sredi sedemdesetih, ko so ga odkrili skozi prizmo rockovskega sloga, zastarelo ne zveni niti danes. In ni šlo le za vokale. Tu so tudi strukture pesmi, variacije ritma, notranja radoživost, navdušenost, pripravljenost tvegati, pestrost harmonij, razgibanost zvočnih rešitev. Popolna predanost. Zbirka Teenage Shutdown želi karseda razločno predstaviti, kako je čutila, dihala, razmišljala in igrala ta nepregledna množica skupin, ki je spoštovala načela ritma, riffa in refrena; seveda glede na razpoložljivost pesmi in izvajalcev, ki naj se ne bi odveč ponavljali glede na druge kompilacije. Na prvem mestu je nedvomno glasbeno zadovoljstvo. Zato tudi uvrstitev standardov v slogu We're Pretty Quick The Chob in 1523 The Outcasts. Teenage Shutdown priznava, da je bilo že veliko predstavljenega in povedanega, toda na igrišču, kjer je konkurenca ogromna, nepovratno dokazuje, da je neznanega in vrednega še dovolj. Generalije: zvok je vzoren, spremljevalne opombe o izvajalcih so spisane skrbno, izbor bendov se ne omejuje na anonimneže, ampak posega tudi po kakšnemu tršemu Delu Shannonu, ki se je v pop zapisal s skladbo Runaway. Gradivo je sestavljeno tematsko - vsebinsko in slogovno. Med že izdanimi zveni album z naslovom You Treated Me Bad tu in tam nestabilno, šibko, a kaj, ko otožne, melanholične skladbe niso bile prepričljivejša plat navdušenih srednješolcev, ki so na singlu ali dveh v dveh, treh letih na mali kos vinila natisnili vse, za kar se jim je zdelo vredno živeti. Toda Jump, Jive and Harmonize je naravnost ubijalski in je nekaj najboljšega, kar je sploh slišati od izvirnega punka, združenega z dobro dozo belega soula. Adrenalinska sta tudi I'm A No Count in Things Been Bad, medtem ko Nobody To Love obravnava folk slog. Založniško potezo in načrt je treba toplo pozdraviti in si zaželeti, da se zbirka tudi nadaljuje na tako visoki ravni. Prva zaloga je bila bolj osvežujoča, kot sem si sploh upal predstavljati.

Terens Štader