Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

A TRIBE CALLED QUEST

The Love Movement

JIVE, 1998)

BRAND NUBIAN

Foundation

(Arista, 1998)

Juhu, smo si rekli, leto starcev se bo nadaljevalo z zlato jesenjo. Povod za radostno pričakovanje odpadlega listja sta bili novici o izidu novih plošč še dveh ikon hip hop špila z začetka devetdesetih. Po več kot prepričljivih vrnitvah Rakima, EPMD, Public Enemy in Gang Starr naj bi ušesa z blagozvočjem napolnili še A Tribe Called Quest in Brand Nubian.

Prvi so z izdajo ljubezenskega gibanja odlašali na vse mile viže – prvi datum objave je bil marec, nato smo ploščo pričakovali na začetku poletja, dobili pa smo jo, ko je v deželi že kar nekaj časa taborila tetka jesen. The Love Movement naj bi bil poslovilni žur četvorke, ki je glasbeni svet očarala predvsem z antologijsko klasiko Low End Theory, potem pa je s povprečnima albumoma Midnight Marouders in Beats, Rhymes and Life, bolj kot od aktualnih dosežkov živela od stare slave in se odločila, da je The Love Movement njena zadnja plošča. Tribov ne morem sesuvati že iz pietete – o mrtvih pač vse najboljše, a za že kar patetično napovedovano slovo bi lahko izdelali kaj bolj inventivnega in raznolikega, kot je ocenjevani izdelek. Prst na daljincu vse prerad pobegne na tipko skip, saj so si komadi med seboj tako podobni – enak tempo, enak zvok, enaka dolžina, da le stežka izluščiš kakšnega, ki bi ti bil res všeč. Leta so očitno naredila svoje, zato je The Love Movement veliko razočaranje za vse, ki poznajo minulo delo legendarnega kvarteta (predvsem prvi dve plošči).

Malce smo razočarani tudi nad albumom Foundation, ki ga je izdal drugi kvartet z nič manj legendarnim rodom. Brand Nubian so med ploščama Everything Is Everything in Foundation oklevali in razmišljali o usodi skupine. Po nekaj solo projektih (aktivna sta bila predvsem Sadat X in Grand Puba) je kocka vendarle padla na polje, ki napoveduje nadaljnje skupno sodelovanje. Začetek je kar obetaven, saj Foundation odpre izvrstna kritika mladih hip hop zvezdnikov, ki ugled merijo le z dolžino in ceno avtomobila, kmalu pa se modrim besedam pridruži še gostujoči pozitivec Common. Prelom v del albuma, namenjen bolj plesa željnim poslušalcem, je ultimativni klubski hit Let's Dance, ki ga pravzaprav naredi še en gost, Busta Rhymes. Med svetlejšimi trenutki je treba omeniti vsaj še pročrno I'm Black And I'm Proud, katere refren temelji na spodobnem semplu istoimenske klasike Jamesa Browna. Foundation na trenutke sicer malo zvodeni v bolj počasi tempirane pevajoče komade, a splošni vtis je kar zadovoljiv.

S starci je pač tako: če imajo dober dan, so lahko nadvse fajn, prijazni in čili, če pa jim položaj lune ne odgovarja, zatežijo z dolgočasnimi anekdotami iz mladih let. A Tribe Called Quest bi lahko pot sklenili tudi brez Love Movementa, Brand Nubian pa so kar lepo stopili v korak s časom.

Napo-Lee-Tano