TRICKY

Angels With Dirty Faces

(Island, 1998)

Tricky je pred meseci (fizično) napadel britanskega novinarja, pa ne zato, ker si je drznil slabo oceniti Trickyjevo najnovejšo ploščo Angels With Dirty Faces, ampak zato, ker plošče ni dovolj poslušal, preden se je lotil pisanja o njej. Tricky se torej dobro zaveda, da nam leze pod kožo počasi. To še posebej drži za novi album, na katerem je enega nasproti drugemu postavil človeka glasbenika in digitalno glasbeno mašinerijo. Njegovo dosedanje ustvarjanje nazorno kaže, da ni bil nikoli 'ziheraš', da se je loteval novih metod dela, odkrival nove poti, skratka tvegal. Potem ko je osvojil s petjem čez semplanje, je tvegal tudi z Angels With Dirty Faces. Drzna plošča, ki ima nekaj slabih trenutkov, ni popolna, je pa zato toliko dragocenejša. Vpije namreč o tem, da se je tudi Tricky naveličal elektronike, da je že eden od prihajajoče množice glasbenih mojstrov devetdesetih, katerih izziv bo delati muziko z elektronskim občutenjem, ki ga bodo morali pričarati živi glasbeniki s svojimi inštrumenti. Med nam znanimi in preverjenimi sta bila tokrat s Trickyjem v studiih kitarista Scott Ian (Antrax, sodeloval je tudi s Public Enemy) in Marc Ribot, vse pohvale gredo tudi trem različnim bobnarjem in trem različnim (kontra)basistom, ki so ploščo zazibali v prave ritme. Ti pa so ob neopredeljivi Trickyjevi mešanici začinjeni še s prizvoki (jazz, blues, gospel) New Orleansa, kjer je bil del plošče posnet (drugi del pa v New Yorku in na Bahamih). Album je tudi odličen predložek za tiste, ki Trickyja z bendom še niso doživeli v živo. Tisti, ki prisegate na Martinin vokal, pa si tole ploščo vsekakor nabavite, saj odslej Tricky z njo menda noče več delati. Če jo boste pozorno poslušali, boste razumeli, zakaj.

Viva