Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jane Weber

DWIGHT YOAKAM

A Long Way Home

(Reprise/Nika, 1998)

RAZLIČNI IZVAJALCI

American Yodeling

(Trikont, 1998)

Ne boste verjeli, vendar tudi v svetu countryja izhaja veliko odličnih plošč. Ti plošči ob prvem poslušanju nimata veliko skupnega, vendar boste, če ju boste drugo za drugo poslušali v avtu, kmalu odkrili, da je Dwight Yoakam še kako zagledan v preteklost in da ga ni sram niti zajodlati, če to narekuje kaka pesem - na primer iz repertoarja Jimmieja Rodgersa.

Dwight Yoakam - njegovi albumi gredo celo pri nas razmeroma dobro v prodajo - je eden najbolj nenavadnih zvezdnikov današnjega countryja, v domovini te glasbe pa brez dvoma že sodi med velikane, čeprav po prodaji plošč ne dosega Gartha Brooksa. Na glasbenem prizorišču je navzoč že dobro desetletje in zgodovinarji vam bodo vedeli povedati, da je njegove koncerte obiskovalo isto občinstvo kot koncerte skupine The Blasters. Plošča A Long Way Home se v ničemer ne razlikuje od prejšnjih stvaritev tega brezkompromisnega kavboja in je pravi biser v aktualni countryjevski ponudbi. Dwight Yoakam piše preproste pesmi, jim nadene melodije, vzete iz zgodovine countryja iz Bakersfielda, ki so jo začrtali Merle Haggard, Buck Owens in Tommy Collins, vse skupaj pa izvede skrajno strastno. Smernice ustvarjanja je napovedal že z malo ploščo Honky Tonk Man - to je bila nekoč uspešnica Johnnyja Hortona - in resnično smo lahko veseli, da glasbena industrija njegovega estetskega prepričanja ni spremenila. Bolj škripajoča, pa zato nič manj zanimiva glasba bo zadonela s plošče American Yodeling. Gre za zbirko najbolj presunljivih jodlov v ameriški popularni glasbi, posnetih v obdobju med letoma 1911 in 1946. Uredniki izdaje so šli celo tako daleč, da na albumu niso predstavili samo pevcev countryja - zelo dobro je namreč zastopana tudi bolj bluesovsko obarvana glasba glasbenikov, kot so bili Tampa Red in Mississippi Sheiks. Jodlanje pri Slovencih ni

ravno priljubljeno, a je v ameriški glasbi odigralo izjemno pomembno vlogo in zahteva posebno obravnavo. Jodlanje ni bilo izraz kake alpske ali, še huje, podalpske nazadnjaške miselnosti. Pevci so se k tej obliki glasbenega izražanja zatekali v trenutkih največjih osebnih kriz ali, še pogosteje, v trenutkih najbolj razuzdanega uživanja v igranju in petju.

Če ste se naveličali starih uspešnic Bucka Owensa, bosta glas Dwighta Yoakama in njegova užitkarska glasba dobrodošla osvežitev, ploščo American Yodeling pa priporočam samo najbolj gorečim ljubiteljem kozmične ameriške glasbe. Pred kratkim sem razmišljal, da bi pripravil oddajo o jodlih, nekakšno antologijo jodlanja. Album prizadevne nemške založbe Trikont je pri takem početju lahko v izjemno pomoč (Trikont, Unsere Stimme, Postfach 90 10 55, 81510 München, Germany).

Jane Weber