CLAUDE BERTHELEMY

Cankarjev dom, 18. 10. 1998

Mojstri francoskega jazza so z ljubljanskimi nastopi že mnogokrat navdušili, čeprav je bil obisk prevečkrat preslab - in nič drugače ni bilo tiste nedelje v srednji dvorani Cankarjevega doma. Morda se je Berthelemy koncerta zato lotil malce ošabno in rutinsko, a je njegovo novo gradivo preveč domiselno in zahtevno, da bi lahko brez truda pripeljal koncert do konca. Gre namreč za glasbo z nastavki, ki izvirajo iz različnih glasbenih zvrsti. Najprepričljivejši se zdijo izleti v Afriko, kjer Berthelemy elegantne afriške pejsaže na kitari, vedno znova izpeljuje v sodobne glasbene tokove, bodisi sorodne rocku bodisi jazzu in klasiki. Njegov kvartet je brezhibno uigran, v skupni igri s prepletenimi drobci solistov privlačnejši kot v daljših solističnih točkah, čeprav je treba saksofonistu Dauniku Lazroju pripisati izredne solistične sposobnosti, pa tudi drugače skoraj v vseh skladbah prevaja Berthelemyjeve kitarske melodije v sočno saksofonsko igro, ki je ne krasi samo tehnična dovršenost, temveč tudi vzpostavljanje koncertne napetosti ob soočanju z Berthelemyjevo igro in gradivom.

Berthelemy je nesporni vodja, ki vodi kvartet kot orkester, in ga nenehno vzpodbuja, da iztisne iz sebe največ. Koncert je iz komada v komad postajal prepričljivejši in dosegel višek na koncu, ki mu je sledil še dodatek. Berthelemy je postal zgodovinska jazzovska osebnost z vodenjem nacionalnega jazzovskega orkestra. Tudi njegov kvartet je pomemben člen razvejenega evropskega jazza, ki tu in tam ponudi prav posebno sladek sadež. S takšnim smo si postregli tudi v Ljubljani.

Bogdan Benigar