MESTO ŽENSK

Ljubljana, 10.-21. 10. 1998

Kje smo? Tako se sprašuje direktorica festivala Uršula Cetinski v uvodniku programske knjižice festivala. Vsekakor (kljub petletnici festivala) nismo tam, kjer bi znali ceniti cvetober ženske umetnosti, ki je bila na voljo, na ogled, sluh ali celo dotik v dobesedno jesenskih dnevih kulturnega mesta Ljubljane. Prav zanimivo, da se Mestu žensk ponavlja zgodba prvega ducata let Druge godbe, ko je program vzbujal dosti več pozornosti v svetu, kot doma.

Škotinje SheBoom so kot izkušene igralke odigrale svojo vlogo. Animacija festivala je popolnoma uspela, še posebno v sobotnem opoldnevu po starih ljubljanskih ulicah, kjer so se jim pridružile v Ljubljani živeče tolkalke (sploh je opaziti, da imajo v Ljubljani ženske v sebi več življenjska ritma in želje po nevsakdanji zabavi). Večerni koncert na Metelkovi je bil nekaj posebnega že zato, ker se je dogajal zunaj, in pomemben zato, ker je ob pomanjkanju prostorov očitno možno večjo zasedbo in tudi občinstvo postaviti pod šotor. SheBoom bobnajo čisto v redu, čeprav v večernem nastopu prav nič ne bi škodil še kakšen zahtevnejši zamah. A SheBoom so vendarle party band, ki zna zabavati, in to je najvažnejše.

Duo Luxbeat, kot da je v Slovenijo prišel prehitro. Učna ura: Kako se bere, posluša, gleda Hildegard Von Bingen ob koncu tisočletja, ni naletela na posebno navdušenje, a to se novim stvarem tako ali tako zgodi le po čudežu. Janene Higgins in Zeena Parkins sta kreativni umetniški zagon, kjer glasba postane slika, slika podoba in podoba glasba. Janene Higgins s pomočjo video izraznosti združuje nebeške vizije von Bingnove z glasbenimi gibi Parkinsove, ki so v novem "outlooku", kjer je plastična minica, opasana s tremi dati, precej seksi; gotovo bi "sprostili" značilne Hildegardine migrene. Video slika postane zabrisan plesni performance, kjer sta harfa in glasbenica v podobnem odnosu kot kača in zaklinjevalec. Artificial Eye ali umetniški akt, tako oddaljen v brezčasnosti in tako oprijemljiv v neposrednosti. Genetov Un Chant d'Amour je pisan na kožo Zeeni Parkins. Film je drzen, vroč, gibljiv, zasanjan in napet. To opisuje njena (tipična) glasba, ki je nedvomno del veličastne kinoušesne trilogije, v katero sodita še deli za filma Maye Deren in Kennetha Angerja, ki smo ju tudi že slišali/videli.

Lunka Erszi "Ikola" je za nekatere "kafanska" pevka. Vsekakor, če je KUD postal ljubljanska "kafana". Čeprav skupina še ne premore koncertnih trikov, ki so se jih bratje in sestre balkanski Romi naučili šele na največjih etnofestivalskih odrih, vendarle uspe pričarati enkratno baladnoplesno transilvansko ozračje, ki ga je najbolj uveljavila danes svetovna zvezdnica Marta Sebestyen s skupino Muzsikas. A kolikor je Martin glas čudovit in točen v prepevanju najdenih transilvanskih pesmi, je Lunkin glas neizmerno privlačen v nedolžnosti, v domači, topli interpretaciji. Saj tudi Bogdana Herman ne more odpeti nobene domače lepše od vaše stare mame, mar ne?

Kaffe Mathews in Stevie Wishart sta na festivalu precej hodili v zelje Zeeni Parkins, a se njuna ustvarjalna vizija vendarle razlikuje od newyorških listov, pripihanih z vseh vetrov. Kaffe Mathews se zdi s svojo elektroniko kot vesela mladenka, ki je našla najboljšo prijateljico, igračko s kupčkom žičk in gumbkov in majcenim računalnikom. Kot sama pravi, je vse zelo preprosto. Preprosto pa je, ker je Kaffe prefrigana umetnica, ki zna občutke deliti z občinstvom, ga zapeljati po svoji poti in ga tako zapeljanega na koncu še osvojiti. Stevie Wishart je neposredna, nič ne skriva pred občinstvom in udari od začetka. Njena kombinacija srednjeveške lajne, elektronike in glasu je privlačna, samosvoja, polna idej - in kot taka osvaja na prvi pogled. In kaj dobimo, če obe glasbenici združimo? Malo mesto žensk, seveda, in njen glasbeni vrhunec.

Bogdan Benigar