MOONSPELL, THERION, DARKSIDE

Gradec, Avstrija, 7. 10. 1998

Močno deževje je pripomoglo k temu, da so Dunajčani Darkside odigrali črne viže, še preden smo se uspeli pripeljati v Gradec. Pa tudi dejstvo, da se je koncert začel ob 19.00, pove svoje. Kakor koli, zgodilo se je, da smo v Orpheum vstopili v trenutku, ko so švedski simfometalci Therion začeli nastop. Najprej muzika: rifi so zveneli precej ostreje kot doma v dnevni sobi, bobni so bili brutalnejši in kitaristi še kar živahni. Videz treh spremljevalnih pevk ni bil najboljši, so pa zato bolje pele. Zdaj pa problem: težko je biti simfometalec, če nimaš simfoničnega orkestra in mešanega pevskega zbora. So bendi, ki zagato rešujejo s klaviaturami, in so bendi, ki imajo vso stvar posneto. Therion - žal - sodijo med slednje. Zato je vse skupaj izpadlo nekoliko poceni. Za povrh so bile kitare na trenutke neusklajene, ampak glede na to, da se člani pri vsakem albumu menjajo, niti ni presenetljivo. Se je pač treba sprijazniti, da je Christofer Johnsson studijski glasbenik, zato bodo albumi tudi v prihodnje predvidoma dobri, živi nastopi pa - razen za najbolj goreče fene - bolj žalost.

Portugalci Moonspell s Fernandom Ribeirom na čelu so bili pravo nasprotje. Enako kot predhodniki so igrali poskočnice z zadnjih treh albumov. V nasprotju s Therion pa sta njihova uigranost in nastop navdušila tudi tiste, ki niso prišli zaradi njih. Muzika z zadnjega albuma Sin/Pecado je za gotske sfere precej estetska, v veliki meri prevladujejo temni toni. Takšen je bil tudi njihov nastop. Dogajanje na odru je bilo odlično režirano, prav tako ni bilo kratkih stikov pri komunikaciji s publiko: Fernando je mojstrsko obvladoval kakšnih 400 poslušalcev (od tega je bila slaba polovica iz slovenskih logov). Predvsem deklice, ki verjamejo v volkodlake in vampirje, so bile ves čas na meji transa. Povsem razumljivo: Moonspell so meso in kri. In za konec: ko je odzvenela zadnja skladba Full Moon Madness, so možje v črnem stopili z odra in se s stiski rok poslovili do naslednjega snidenja. Upajmo, da bo kmalu.

S. P. Sorrow