MUSICA DANUBIANA

Ljubljana, 22.-24. 10. 1998

Če bi pravi čas vedel, da bom poročal o temle festivalu, bi vzel s seboj na koncerte fotoaparat. Slike s prizorišč postavijo vsebino članka v prostor, slike interpretov pa s svojim stilom in z izrazi obrazov ponudijo naši podzavesti vzgibe, ki zaokrožijo celotno podobo napisanega. Pa vendar – če se bom z živostjo pisane besede vsaj približal poletu in pestrosti minulega festivala, kajti bil je res vrhunsko izpeljan, se bo morebiti dalo fotografije pogrešiti.

Musica Danubiana je potujoči festival. Prirejajo ga države, ki ležijo ob Donavi in njenih pritokih - Nemčija, Avstrija, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Hrvaška, Jugoslavija, Romunija (ta bdi še nad Moldovo) in Bolgarija. Organiziran je bodisi samostojno, kot tokrat pri nas ali predlani v Romuniji, bodisi gostuje pri kakem večjem festivalu – kot prav tako predlani na Madžarskem, lani v Romuniji v okviru bukareštanske Musice contemporanee, letos novembra pa bo gost Mednarodne glasbene tribune v hrvaški Opatiji. Princip delovanja je preprost: sekcija ISCM (ISCM je mednarodno združenje za sodobno glasbo, ki ima sekcije v praktično vseh deželah, tako ali drugače cepljenih z evropsko glasbeno tradicijo), ki v nekem trenutku organizira festival, drugim članicam sporoči, katere zasedbe bodo sodelovale. Sekcije potem pošljejo organizatorici partiture, pisane za želene sestave, ta pa ustanovi komisijo (sestavljajo jo vsakokratni umetniški vodja in izvajalci), ki napravi dokončno selekcijo. Če je Musica Danubiana gostja kakega drugega festivala, ji navadno pripade le en koncert, sicer pa več. Pri nas smo lahko tri večere zapored poslušali, kaj se dogaja v srednjeevropskem glasbenem prostoru, ki mu pripadamo.

Uvodni večer je pripadel barvitemu triu Viribus unitis v Modrem salonu Grand hotela Union. Trio sestavljajo violinist Tomaž Lorenz, kitarist Jerko Novak in akordeonist (oz. harmonikar) Franc Žibert. Odlični, dobro uigrani izvajalci so v prvem delu koncerta predstavili tri skladbe tujih, v drugem pa štiri slovenskih avtorjev. Slovak Marek Piaček je svojo skladbo Johann za violino in harmoniko zavestno začel z vsiljivo banalnimi razložitvami durovih trozvokov, a nato iz skoraj gostilniškega ozračja uspel glasbo popeljati v bolj prefinjen svet. Pač po nazoru, da je umetnost kulturotvorna dejavnost, ki pomeni prostor, v katerem se nekaj nevtralnega ali do konca trivialnega, tudi agresivnega (slabega) spreminja v boljše, smiselno in polno. Nenavadna, provokativna glasba, ki nikogar ni pustila nedotaknjenega. Sonatina za violino in kitaro Hrvata Miroslava Miletiča je bila s stališča kompozicijskih prijemov bolj konzervativna, a žlahtno izdelana, izrazno bogata in prepričljiva. Stille Stücke Georga Katzerja pa je skladba globljega izraza, tehnično izredno zahtevna, a vsebinsko nabita – višek prvega festivalskega večera.

Drugi, "slovenski" del večera je uvedla novost Numancia Janeza Gregorca. Naš jazzovski skladatelj je uglasbil vtis, ki ga je nanj naredila slika, kupljena v istoimenski barcelonski ulici, kjer je bil pred kratkim na obisku pri katalonskih skladateljih. Španski naslov, španska kantilena – enostavno, a lepo delo, v katerem zna harmonika zazveneti tudi v jazzovski obleki. Grave in Scherzo Vladimirja Hrovata sta bila le prva dva stavka sicer štiristavčne sonate. Skladatelj je v klasično obliko skušal ujeti sodobni zvok, to je občutljivo in dvorezno delo. Pogrešal sem še druga dva stavka, ki bi zaokrožila skladbo in dopolnila idejo. Pavel Mihelčič, organizator in umetniški vodja festivala, je prispeval tri Arabeske. Posebej druga – Melodija, je z nenavadno temo, ki je doživela pestro kontrapunktično obdelavo, napravila očarljiv vtis. Na koncu, kot pika na i, je sledila še skladba Viribus unitis, po kateri so se kasneje poimenovali izvajalci. Naj namesto mene govori duhovita opazka enega njegovih starejših kolegov: "No Primož, še vedno se ti kaj posreči."

V petek zvečer je bil v Šentjakobski cerkvi drugi koncert. Nastopil je Trio Barocco Forte, ki ga sestavljajo sopranistka Olga Gracelj, trobentač Stanko Arnold in organist Maks Strmčnik. Tudi ta trio se je izkazal z izdelano interpretacijo in izjemno barvitostjo. Škoda, da orgle tehnično niso bile v najboljši kondiciji – stari meh je že malo bolj kratke sape, zato ni najbolje prenesel nekaj zvočno gostih mest. Spored je začela Tuba Mirum Maksimiljana Feguša, lepa skladba našega avtorja srednje generacije, posvečena umrlim staršem. Kljub zvenečim skladateljskim imenom sta skladbi Aria I. Slovaka Ivana Parika in Hanna in Eli Avstrijca Petra Planyavskega za sopran in orgle izzveneli bolj pusto. Primož Ramovš je blestel z barvito registracijo svoje Totus tuus za orgle. Gloria breve Bernharda Krola - spet za celoten trio - je bila malce predolga. Delo je polifono spretno napisano, a kljub sodobnim kompozicijskim prijemom kar preveč romantično v izrazu. Naj skladba tokratnega večera je bila po mojem mnenju Illud tempus… za trobento in orgle Lojzeta Lebiča. Trio soprana, trobente in orgel ter njegove izpeljave so zasedbe baročnega izvora - in hočeš nočeš prinesejo s sabo določeno patino omenjenega obdobja. Če zna poleg drugih vzgibov avtor v jadra ujeti še ta zgodovinski veter, dobi delo izreden polet in dodatno globino – to je Lebiču več kot odlično uspelo. Tudi skladbo Cantus gratias agentis za celoten trio našega drugega Akademika Uroša Kreka je odlikovala globina izpovedi. Zelo lepa skladba je izzvenela bolj intimno – kot zahvala "Vidnemu in Nevidnemu" ob uspešni operaciji srca. Zadnja točka sporeda je bila udarna skladba Et resurrexit tertia die Maksa Strmčnika. Posebej so izstopali zanimivi efekti na orglah in delo je učinkovito zaokrožilo drugi festivalski koncert.

Dvorana Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je gostila zadnji, sobotni koncert festivala. Izvajalci so bili znova obujeni ansambel Slavko Osterc z dirigentom Markom Letonjo in kvintet SloWind. Program je tokrat oblikovan tako, da je bila izvedena v vsakem delu sporeda med dvema skladbama najsodobnejšega izraza ena "žlahtno konservativna" skladba. To namreč lahko rečemo za srednjo v prvem delu, A cinque Dejana Despića, in srednjo v drugem – Quintet Emila Petrovicsa. Uvodno delo, Brightening IV Milana Slavickega je bilo zanimivo, a brez posebnih odkritij – tako tehničnih kot izpovednih. Zanimivejši je bil Hiob Tobiasa Klausa Giesna. Kljub mladosti avtorja skladba ni bila prav nič naivna, pač pa uspešno zaokrožena in enovita od začetka do konca. Drugi del koncerta je pričel Secret Message našega Uroša Rojka. Odlično delo sem slišal že na Noči slovenskih skladateljev (izvajalci so bili isti), a mislim, da je bila tokratna izvedba še boljša. Na koncu sporeda je bila skladba Transfiguration I Krassimirja Taskova. Zelo zanimivo delo uveljavljenega Bolgara, ki je vanj prefinjeno vnesel folklorne elemente, je dostojno sklenilo zadnji koncert in s tem celotni festival.

Sprejemi, izlet in okrogla miza za povabljene skladatelje so zaokrožili odlično vsebinsko in oblikovno izdelane programe koncertov ter izbor najkvalitetnejših izvajalcev v enkraten dogodek, ki ne bo zlepa pozabljen.

Dušan Bavdek