MUSIKPROTOKOLL

Gradec, 1.-4. 10. 1998

Musikprotokoll je mednarodni festival sodobne glasbe z bogato tradicijo – letos praznuje tridesetletnico. Spada pod Steirischer Herbst, ki vsako leto za en mesec vsestransko kulturno obogati življenje avstrijskoštajerske metropole. Skoraj poldrugi tisoč del se je v vseh letih delovanja zvrstilo na programu, ki ga je izdatno sooblikovalo tudi kar lepo število naših skladateljev.

Festival predstavlja najnovejša dela - skoraj vsa tokratna so imela letnice 1997 in 1998. Program pa vendarle vsake krati vsebuje vsaj eno delo, ki je bilo predstavljeno že v kateri izmed prejšnjih sezon in predstavlja po eni strani zaokrožitev slišanega, hkrati pa ponuja primerjavo z najsodobnejšo produkcijo. Tokrat je bila primerjava še posebej zanimiva, saj je delo Mouvement Helmuta Lachenmanna iz leta 1984 stilno povsem sovpadalo z najsodobnejšimi deli Die musik des unsichtbaren Thomasa Heinscha, Chocom Matthiasa Pintscherja in Seascapes Toshia Hosokawe, ki so bila predstavljena na istem koncertu, a jih je v kvaliteti vendarle prekašalo. Nove orkestrske zvoke in efekte je Lachenmann znal povezati v dinamično in učinkovito delo, medtem ko so se njegovi učenci sicer odlikovali z barvitostjo, vendar jim je kar vsem po vrsti zmanjkalo sape pri arhitektonskem oblikovanju. Priznani skladatelj Francis Burd, upokojeni profesor z dunajske glasbene Akademije, jih je pospremil s kritičnim komentarjem: umetniško nedogajanje. Ta, prvi koncert festivala, ki se je odvijal v dvorani graškega Kongresa (pred njim je bila le uvodna "prigodna" Eröffnungsmusik Maxa Nagla s skupino v foyerju), je dobro pripravil dunajski Klangforum pod odličnim dirigentskim vodstvom Sylvaina Camberlinga.

Prizorišče koncertov v poznejših urah, navadno ob 23h, je bila diskoteka Theatro. Naj bodo vsa dela s tega prizorišča - koncerti so bili tam v četrtek, petek in soboto pozno zvečer - obdelana kar v tem odstavku. Skladbe so eksperimentirale s kombinacijo elektronike in glasbil, hkrati pa so slogovno skušale vključiti tudi določene prvine zabavne glasbe. Skladbo improvisation Jima O`Rourka sem žal "prešprical"- oba slovenska udeleženca sva se zaklepetala z omenjenim profesorjem Burdom. Take 1 Wernerja Dafeldeckerja je bila na pogled zanimiva – na odru so štirje izvajalci muzicirali vsak s svojim "laptopom", dva od njih pa sta se občasno poslužila klarineta in kontrabasa. Enolična glasna in gosta zvočna gmota se je spustila kot megla, in ker ni nikjer prodrl sončni žarek, ki bi ponudil kontrast, je izzvenela kot nasilno in neinventivno odkrivanje že odkritega. Veliko duhovitejše so bile Melange a troix Maxa Nagla ter Set 1 in Set 2 Christofa Kurzmanna in Christiana Fenesza. Kombinacija inštrumentov in elektronike se je pri naštetih izkazala za plodno ter zanimivo in dela so prinesla pester programski kontrapunkt tistim na

"klasičnih" prizoriščih (kot se je izrazil sam oblikovalec programa Christian Scheib).

Na drugem, petkovem koncertu v dvorani Kongresa smo poslušali (in gledali) Fünf Akte für eine Sängerin und 13 Instrumentalisten Richarda Baretta in Margret Kreidl v izvedbi Ensemble Champ d'Action pod vodstvom Koena Kesselsa. Skladba je vključevala tudi scenske efekte: orkester je nastopil v rdečih frakih/rešilnih pasovih, pevka in recitatorka je stala pred kuliso s tekočo vodo, ves čas se je spreminjala tudi osvetlitev. Glasba je bila izrazito pastorka besedila, našteti efekti pa so žal delovali prej smešno kot v kontekstu predstave, zato je izzvenela skoraj tragikomično – požela je tudi nekaj smeha, čeprav to ni bil njen namen.

Bistveno boljša sta bila sobotni koncert v dvorani Kongresa in nedeljska matineja v cerkvi Marije pomočnice. V soboto je Radijski simfonični orkester z Dunaja (ORF je glavni pokrovitelj Musikprotokolla) pod vodstvom Dennisa Russla Daviesa zaigral Wolken Ming Wang, Photophorus Olge Neuwirth, pentimento Naderja Mashayekhija in Booming sands – koncert za violo in orkester - Linde Bouchard. Prva skladba je skušala sicer zanimivo glasbo še popestriti s posebnimi zvočnimi in scenskimi efekti. Vendarle metanje kart in kock ter ožemanje mokrih krp v vedra z vodo niso prepričali. Olga Neuwirth je dokazala "obrtniško" obvladovanje orkestra, a tudi rahlo pomanjkljivo invencijo, bistveno bolj zanimiv pa je bil pentimento, ki je predstavil nekaj zanimivih orkestracijskih prijemov (npr. svojevrstno orkestracijo alikvotov) in glasbenih idej. Krona večera je bil Koncert za violo Kanadčanke Bouchardove, ki se je znala upreti praznemu kompozicijskemu tehnicizmu in z najsodobnejšimi prijemi zgradila resnično muzikalno občuteno in prepričljivo delo.

V nedeljo je bila uvodna točka skladba Ach, Bach Sigrid Riegebauer. S toni a, b, h in c bi se morala poigrati bolj duhovito, da bi bila po toliko že slišanih sorodnih delih še zanimiva. Naj bo prihodnjič "zart" kakor Mozart! Kot mojster tišine in sozvenečih tonov se je v izredno zanimivi skladbi Die Ewigkeit ist eine Badehütte mit moosbewachsenem Schindeldach für Kammerensemble und Orgel izkazal Klaus Lang, a ugodno sodbo kasneje malo pokvaril z Melrose Abbey, pogrebno glasbo za orgle solo, ki je bila kot zadnja skladba koncerta očitno mišljena kot izziv vzdržljivosti publike in ne najbolj primerno slovo od nje. Celotno skladbo trajajoča kvarta v jezičniških piščalih je bila vse premalo "ornamentirana" z zvočnimi oscilacijami, da bi pritegnila. Pred to točko smo slišali še dve deli Christopha Ogiermanna. Ta je zvoke, ki jih je pri Ruach 2 produciral flavtist na odru, pri Für Flöte, Zuspielband und Elektronik pa manjši ansambel, vodil v mešalno mizo in sproti posneto spuščal v zvočnike obdelano in s časovnim zamikom. Zvočni rezultat je bil v akustični cerkvi izredno zanimiv in barvit, obe skladbi pa izstopajoča dosežka.

Letos izvajani skladatelji so bili poleg Avstrijcev še iz Nemčije, Amerike, Kanade in Belgije, nekaj pa tudi od drugod, a le-ti iz "dunajske šole". Izvedbe so bile večinoma na zavidljivi profesionalni ravni, dela pa kljub nihanju v kvaliteti zadosti privlačna, da je festival še enkrat izzvenel kot zanimiva in dragocena informacija o najsodobnejših dogajanjih in dognanjih v kompoziciji.

Dušan Bavdek