SKOPJE ROCKS

Skopje Jazz Festival, 16.-22. 10. 1998

Skopski jazzovski festival ima ime. Ime, ki je stalno prisotno v New Yorku, in ime, ki ga agenti in glasbeniki, če se le da, ne zavrnejo. Obisk skopskega jazzovskega festivala je svojevrstna pustolovščina za glasbenika in za novinarja. Oba prihajata "drugam", daleč od zahodnega sveta, v okolje, kjer je počutje gosta najpomembnejše. Oliver Belopeta, ustanovitelj festivala in njegov vodja, ima prav vse argumente v rokah, ko pravi, da se gostoljubnost slej ko prej vrne z obrestmi. Čeprav letošnji festival ni imel uradnega nočnega prostora, je nekaj obiskovalcev koncertov, predvsem pa glasbenikov vsako noč zahajalo v klub A Quadro, v samem centru Skopja, kjer vrtijo dober drum’n’bass. In ko se ura A Quadru izteče, postane aktualen še skopski Orto, Kristijan, kjer se v živo sučejo rock standardi. Zabave v vsakem primeru dovolj, čeprav se glasbeni navdušenci lahko povsem zadovoljijo že v Univerzalni sali, kjer poteka večina koncertov. Do mojega prihoda so tam navdušili Jobim - Morelenbaum Quintet, ki je nastopil na brazilskem večeru, in Steve Coleman and Five Elements, dobro sta jo odnesla še Geri Allen Trio in Mike Stern Band. Festival sta odprla kitarista Vlatko Stefanovski in Miroslav Tadich s projektom Kruševo. Gotovo nekaj, kar bi bilo vredno videti tudi v Ljubljani.

Polkrožna Univerzalna sala je bila zadnje tri festivalske dneve nabito polna. Ob 1800 sedežih so bili polni tudi medprostori, ozračje med obiskovalci pa je bilo že pred koncerti kavarniško, morda prav zato, ker se pred koncerti podkrepijo s pijačo, predvsem pa rečejo kakšno spodbudno "med prijatelji". Časa za to je dovolj, saj se noben koncert ne začne prej kot 45 minut po najavljenem začetku, zato je tudi dvorana ob točni uri še povsem prazna.

Marc Ribot je v nasprotju s Saalfeldnom prišel v Skopje med turnejo, dosti bolj pripravljen, presenetljivo spočit in zelo razpoložen. "Skopje rocks" je bil njegov medklic, ki je opisal razpoloženje v dvorani že po nekaj komadih. Los Cubanos Postizos so bili tokrat uigran, domiseln, komunikativen kvartet, ki je ves nastop ohranjal napet, se samozavestno dvigal iz komada v komad, ponudil znova aranžirane pesmi s plošče in dodal še nekaj novih. Zdaj je že moč reči, da je Ribot do konca spletel nov projekt in v živi različici potrdil kvaliteto s plošče, ki je obetala odlične žive nastope. Ribot je tudi v Skopju pokazal, da je trenutno nedvomno kitarist z najširšimi obzorji in predvsem neprekosljiv koncertni maček, ki je tako rekoč odpihnil eno največjih jazzovskih kitarskih zvezd - Johna Scofielda. To je potrdil odziv občinstva: po vrhunskem nastopu Los Cubanos Postizos je bolj iz vljudnosti in spoštovanja pozdravljalo Scofieldov kvartet, ki je precej razočaral tudi vodstvo festivala. Zdi se, da bodo prihodnja leta stvari postavile na pravo mesto in da bodo s podiranjem meja med glasbenimi zvrstmi vodilna mesta prevzemali tisti, ki lahko ponudijo novo idejo, pa čeprav izhaja iz glasbene dediščine. Scofieldu manjka prav to, idejnost namreč, saj se njegov skopski nastop ni prav nič razlikoval od tistega, ki sem ga videl v Ljubljani leta 1990. Scofield je preveč v svoje znanje zagledan kitarist, postavlja pa se tudi vprašanje, ali njegov kitarski stil sploh lahko prinese kaj svežega. Vsako leto enak pridelek na istem polju ne prinese plodov. Vse kaj drugega lahko rečem za Johna Lurieja in njegove (večne) The Lounge Lizards. Ob poslušanju koncerta se mi je utrnila ugotovitev, da so ravno The Lounge Lizards tisto, kar je manjkalo na jazzovski sceni v zadnjih letih. Bend je sicer nastopal, vendar je v glavnem preigraval starejše komade, novi stari The Lounge Lizards pa prinašajo povsem svežo glasbo, nov koncept, ki gradi na starih, preizkušenih kvalitetah skupine, in na novo obdane in poglobljene teme v enkratni kombinaciji štirih pihalcev, afriških ritmov in klasičnih prijemov pianista in čelistke. Gradivo izhaja iz izvrstnega novega albuma Queen Of All Ears in Luriejevega filmskega dela African Swim. Zasedba je v glavnem ista od spremembe leta 1989, ko so skupino zapustili dolgoletni člani Ribot, Nathanson, Folkes in E. J. Rodriguez. Zamenjali so jih David Tronzo, Steven Bernstein, Michael Blake, Billy Martin in Jane Scarpantoni ter Oren Bloedow, zadnja različica zasedbe pa ponuja sočen bend z bratoma Lurie, Calvinom Westonom na bobnih, s Tonyjem (Sex Mob) Scherrom na električnem basu, z Bernsteinom in Blakom na trobenti in saksih, s Scarpantonijevo na čelu ter z zelo pomembnima okrepitvama, klarinetistom in kitaristom Dougom Wieselmannom ter brazilskim tolkalcem Maurom Refoscom. Koncert The Lounge Lizards je še vedno produkt eklektične newyorške downtown scene z močnejšim nagibom v afriško ritmičnost in polifonost, zabeljen s kratkočasnimi Luriejevemi štosi, ki venomer vzpostavijo stik z občinstvom in izvabljajo smešno, na trenutke povsem odtrgano komunikacijo.

Lurieju se za občinstvo ni bilo treba truditi. Povsem drugačno izkušnjo pa je imel Youssou N’Dour, ki je porabil precej energije, da je ogrel Makedonce in jih dvignil s sedežev. Videli smo podaljšano ponovitev ljubljanskega nastopa. Torej "afriški" koncert, najboljše, kar zmorejo dakarske zvezde, in morda celo konec afriške zgodbe Youssouja N’Dourja. Najave za "evropske" koncerte v prihodnjem letu se vsaj meni ne zdijo prav nič obetavne, če vemo, da bodo na novem albumu sodelovali gostje, kot so Wyclef Jean, Sting in Peter Gabriel. Birima, eden najlepših afriških komadov, bo lahko premalo. A pustimo se presenetiti.

Vožnja po skopskih ulicah, bodisi do hotela bodisi do nočnih klubov, je vedno presenetljiva. Uho, ki prihaja z "razvitega" zahoda, namreč ni vajeno v avtu poslušati jazz z radia. In tega je v Skopju obilo. 24 ur na dan na novi radijski postaji Jazz FM. Če bi vedeli, kako malo tehnike je potrebno za dobro radijsko postajo, razen, če v to ne štejemo 12.000 jazzovskih plošč in na stotine koncertnih posnetkov, ki sta jih iz Amerike prinesla jazzovska zaljubljenca Ljupčo in Alen Hadži-Stefanov. V mestu, kjer se ob vsaki priložnosti lahko posluša jazz, se za dober jazzovski festival ni bati. Morda bo prav Jazz FM prinesel srečo in bo v Skopje prišla zadnja legenda, Ornette Coleman.

Bogdan Benigar