TOKOVI SODOBNE NEMŠKE GLASBE

Festival v Donaueschingnu, 16.-18. 10. 1998

Štirje skladatelji (Urška Pompe, Maksimiljan Feguš, Tomaž Svete in Larisa Vrhunc) smo se pod okriljem Društva slovenskih skladateljev odpravili na festival ob izviru Donave, najdaljše evropske reke, katere vode povezujejo številne države. Takšen je tudi festival: ima že 75-letno tradicijo in na njem naj bi se predstavilo najboljše, najbolj napredno. Kot povezujejo vode Donave, naj bi tudi festival prikazal različna področja zvočnega ustvarjanja: od radiofonskega in vseh vrst instalacij do jazza in rocka (seveda v kombinaciji z "resno" glasbo), elektronske in akustične glasbe - komorne in simfonične. Imeli pa smo občutek, da organizatorji niso imeli vedno ravno srečne roke ali pa je izbira mogoče že preveč povezana z glasbeno politiko, prestižem in denarjem? Kakor koli že, taka ugibanja so precej nesmiselna in mi smo prišli na festival spoznavat nemško glasbo. Opazili smo, da sploh nismo edini tujci, pravzaprav je z leti festival v Donaueschingnu postal nekakšen romarski kraj vseh, ki jih zanima, kaj se novega dogaja. Tega se organizatorji zavedajo, zato zadnja leta izdajajo tudi CD-je z najbolj uspelimi skladbami.

Sedaj pa od uvoda k jedru. Po celodnevni vožnji smo prišli naravnost na prvi koncert (petek, 16. oktobra). Na njem so bile predstavljene skladbe Mauricia Sotela, Younghi Pagh-Paan, Christiana Wolffa in Mathiasa Spahlingerja. Bil je tematski: "concertare - concertatio", tako so bila vsa štiri dela namenjena solistom (enemu ali več) in orkestru. Soočenje obeh elementov je bilo tudi tema konference med daljšim odmorom. Naslednji dan (sobota, 17. oktobra) sta bili na programu dve zvočni instalaciji: radiofonsko obdelani zvoki kanadske zime (avtor R. Murray Schafer) in performance Američanke Ellen Fullman z naslovom The Long String Instrument, ki ga je izvedla s še dvema glasbenikoma. Poleg tega so bile na osmih različnih krajih v mestu še stalne instalacije (postavljene za tri dni festivala), nekatere smo si ogledali na poti med različnimi prizorišči koncertov, za nekatere pa je zmanjkalo časa. Poslastica dneva je bil koncert godalnega kvarteta Arditti, ki je izvedel štiri zanimive novosti (Arie Shapira, Toshio Hosokawa, James Dillon, Klaus Huber). Zvečer smo poslušali jazzovski koncert dveh izvrstnih tubistov (Michel Godard in Marcus Rojas), ki sta navdušila s tehniko, čeprav se nam je zdelo, da ves koncert mogoče le ni spadal v kontekst festivala (ali pa smo si ga mi predstavljali drugače). Zadnji dan (nedelja, 18. oktobra) sta nas čakala še dva dolga koncerta. Prvi je bil tudi precej provokativen, saj so bila mnenja o kvaliteti predstavljenega zelo deljena (med aplavzom so se razlegali klici Bravoooo! in Buuuuu!, česar slovenska publika ni ravno vajena). Prva točka je bil Requiem Helmuta Oehringa in Iris Schiphorst, ki je bila mešanica ansambelske igre, elektronske glasbe, rocka in raznih drugih elementov. Drugi del je bilo delo Marie de Alvear (performance installation), kjer so tisti, ki so zdržali od začetka do konca, lahko poleg ne preveč razgibane glasbe več kot uro na velikih panojih občudovali morsko travo in včasih tudi kakšno ribo. To je bila gotovo najnižja točka vsega festivala. Med obema koncertoma smo si ogledali tudi festivalsko knjigarno, kjer različne založbe prodajajo knjige, partiture, plošče. Raj za naše lačne oči in ušesa, saj pri nas žal ni takih nakupovalskih možnosti. Za konec so organizatorji prihranili še en orkestrski koncert, tokrat razen v eni skladbi ni bilo solistov. Poslušali smo novosti Fredrika Zellerja, Wolfganga Rihma, Rolfa Riehma in Hanspetra Kyburza. Z glasbe polnimi glavami smo se odpravili naravnost v hotel, naslednje jutro pa proti domu. Festival je bil obogaten tudi z dvema delavnicama: ena, namenjena študentom glasbe iz deželnih visokih šol, se je ukvarjala s problemi uglasitev in intervalov v novih tonskih sistemih, druga pa je bila namenjena otrokom med 7. in 12. letom. Že večkrat sem opazila, da se drugod zavedajo pomena vzgoje in ob prireditvah s sodobno glasbo ne pozabijo na otroke, ti pa ponavadi ponujeno zelo dobro sprejmejo, precej bolje kot odrasli spremljevalci. Otroci namreč še niso naučeni, kaj jim mora biti všeč in kaj naj jim ne bo. Zame dokaz več, da je slabo-dobro zelo relativen pojem, ki je pogojen z okoljem, pa tudi, da ima sodobna glasba tudi svojo moč - in predvsem - JE glasba! Seveda ni manjkala niti omama nove dobe: Internetcafé. Mi smo za napredek, posebej v glasbi, za komuniciranje pa smo uporabljali kar stari dobri telefon.

Larisa Vrhunc