Blonde Redhead

Intuitivni, samosvoji, nepredvidljivi

V New Yorku živeča italijanska brata dvojčka in japonsko dekle so se pred petimi leti srečali v zakotni restavraciji in po kratki izmenjavi glasbenih teženj ustanovili skupino Blonde Redhead. Ime so povzeli po komadu tako imenovane No Wave zasedbe DNA (kjer je začel Arto Lindsay) in s tem okvirno začrtali koordinate, po katerih se gibljejo na štirih do sedaj izdanih albumih. Se pa zagotovo gibljejo naprej, raziskujejo še vedno ne do konca raziskane možnosti klasičnega rockovskega tria in vmes vpletajo klaviature. Glasba je še vedno natrgana, sestavljena iz vzorcev, ki se šele po nekajkratnem poslušanju usedejo in sestavijo celovito sliko njihovega početja. Nekaj tega mi je pomagal razkriti kitarist in pevec Amadeo Pace pred nastopom skupine v prestižni dvorani The Great American Music Hall v San Franciscu.

Kot že mnoge druge so tudi Blonde Redhead iz anonimnosti izvlekli Sonic Youth. Le da tokrat ne Thurston Moore, temveč bobnar Steve Shelley. Nerodno je le, da so bili zaradi tega vseskozi podvrženi nehvaležnim primerjavam. Le kdo si želi, da bi jih kar naprej primerjali z bolj znano skupino in jih tako opredalčkali za vekomaj? "Moti me le to, da so nekateri dokaj leni, verjamejo vsemu, kar napišejo časopisi. Kdor se poglobi v našo glasbo, ne bo nikoli končal razmišljanj s primerjavo s Sonic Youth. Predvsem mlajši ljubitelji, ki pišejo za fanzine, najdejo v naši glasbi številne podrobnosti, ki se ne nanašajo zgolj na primerjave z znanimi skupinami." V vsakem primeru je bil Shelley tisti, ki je skupini objavil prva dva albuma in jih popeljal na skupne nastope z matično skupino. Dovolj, da jih je opazila čikaška Touch and Go in omogočila objavo naslednjih dveh albumov.

Kljub italijansko-japonski zasedbi Blonde Redhead glasbeno dokaj trdno stojijo v sodobnosti ameriškega novega rocka. Besedila so večinoma v angleškem jeziku, le da jih basistka Kazu podaja v kratkih, ekspresivnih krikih, ki napeljujejo na vzhodnjaški sunkovit izliv čustev. O kakšnih italijanskih canzonah pa ni sledu. "Vsi smo glasbeno odraščali v Ameriki. Tu smo se naučili igrati in izražati. Dejstvo, da z bratom prihajava iz Evrope, ima nekaj opraviti z našo glasbo, tako vsaj pravijo poslušalci, ampak to ni zavestna odločitev."

Na novem albumu so Blonde Redhead najdlje prignali zavest o lastnem početju. Že naslov In An Expression Of The Inexpressible (Touch and Go, 1998) izpostavlja transcendentalno sestavino v glasbi, ki je ne more "pričarati" nobena druga "umetnost". Tudi v sami glasbi je čutiti nedorečenost, je zgolj zbir vtisov, ki jih skupina ne more ali noče združiti v dokončano zgodbo. "Naslov albuma je povzet po naslovu naše pesmi. Navdih smo našli pri filmskem režiserju Georgesu Deleureju. Pravi, da glasba v filmu izraža tisto, kar se ne more izraziti le z igro. Če gledaš film in igralca v njem, in dodaš glasbo, dobiš drugo raven, ki jo je težko izraziti zgolj z igranjem. Idejo smo povzeli od njega, a to nima nujno opraviti z vsebino naše plošče." Ker skupina prihaja iz New Yorka, je najbolj logično vprašanje, s čim se člani skupine poleg glasbe še ukvarjajo. Saj veste, pravijo, da je vsak drugi taksist v New Yorku pisatelj ali igralec, ki le čaka na veliko priložnost. "Ja, delamo še druge stvari. Rad slikam, fotografiram, kuham, ha, ha… Na primer, sami oblikujemo ovitke plošč. Radi imamo vse oblike izražanja, čeprav se največ posvečamo glasbi."

Pod izrazom "izražanje neizrazljivega" si lahko predstavljamo marsikaj. Je vse, kar odstopa od narativne pripovedi. Ker pa so Blonde Redhead v prvi vrsti glasbeniki, lahko takšna in podobna vprašanja puščajo odprta in jih raziskujejo z njim domačim jezikom. To velja za vse njihove plošče, ne le novi izdelek. "Po svoje so vse naše plošče konceptualne. Zato, ker so pesmi nastajale v določenem obdobju, mogoče v dveh, treh mesecih. Niso zbirka pesmi, ki bi nam že dlje časa ležale po predalih in trakovih. Po drugi strani niso zavestno konceptualno zaokrožene, nastale so pač v obdobju določenega stanja duha. Naslednja plošča bo spet nastala v drugem obdobju, in to se bo poznalo v glasbi. Vendar lahko na tej plošči (In An Expression…) že zaslutimo zametke tistega, kar bomo počeli na naslednji. Morda bomo šele takrat bolje razumeli ta album." Vsaka resna, ustvarjalna skupina se želi razvijati. Nove prakse nezadržno vstopajo v tradicionalni kitarski rock in kmalu ne bo več skupine, ki ne bi imela za seboj izkušnje didžejevske obdelave originalnih stvaritev. "Ves čas razmišljamo o tem. Morda bomo naredili remiks tako, kakor delamo glasbo; ne bi prosili kakega zares znanega didžeja, da nam naredi remiks. Ideja nas privlači, ampak še vedno je toliko možnosti v kitarski glasbi. Po svoje se bojim tehnologije. Mislim, da lahko s tem, kar imamo, izražamo večino naših občutkov. Kitara je zelo izrazljiv instrument."

Če že večinoma ostajajo pri kitarah, pa zagotovo obračajo hrbet tradicionalnemu pisanju pesmi. So trio enakovrednih članov, kjer vsak prispeva k skupinski izkušnji. "Ne delamo posamezno, tako, da bi kdo prinesel že dokončane pesmi. V prostoru za vaje se vsak igra s svojimi idejami, in ko najdemo skupni jezik, jih poskušamo skupaj dokončati. Ko smo vsi trije skupaj, ideje prihajajo kar same od sebe, kot da so nekje v zraku in jih samo pobiramo. Ne vemo, od kod prihajajo. Vaje tudi snemamo, ker v začetni fazi pesmi nastajajo najbolj spontano, kasneje nadgrajujemo začetne impulze."

Vse prevečkrat se je že izkazalo, da so glasbeniki veliko bolj odprti od tistih, ki bi jih radi prikovali na določeno mesto v spektru popularne glasbe. Blonde Redhead z glasbo ne ponujajo enostavnega odgovora, so skupina, ki se razvija intuitivno, samosvoje, nepredvidljivo. In širok glasbeni okus samo še briše posamezne vplive, ki jih - ali pa tudi ne - vpletajo v avtorsko glasbo. "Poslušamo vse vrste glasbe, naj si bo filmska, francoska ali brazilska. Seveda punk rock, poslušamo skupine, s katerimi nastopamo, poslušamo tudi klasiko. Vse, kar zveni dobro. Cenimo tudi dobro pesem. Če je pesem dobra, ostane. Ne zastara in se je ne naveličamo. Še vedno poslušamo The Beatles in Rolling Stones."

Motiv izražanje neizrazljivega bi prišel še najbolj do izraza pri instrumentalni glasbi. Potem bi res ponudili golo zvočnost brez oprijemljivih besednih pomenk. Zato kar uganemo, kaj se mota v njihovih "blond rdečih glavah". "Ja, zagotovo bi radi ustvarili nekaj filmske glasbe. Nekaj smo že poskušali za prijatelja, ki je filmski režiser, bilo je za njegov kratki film. Ampak še raje bi ustvarili glasbo, ki bi bila narejena le za umišljeni film. Film, ki bi se predvajal le v naših glavah in v glavah naših poslušalcev. To bi bila instrumentalna glasba, ampak obenem zelo vizualna."

Janez Golič