Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Terens Štader

The Cruel Sea

Avstralska posebnost

The Cruel Sea so izredno domače ime v matični Avstraliji, ampak drugod po svetu so bržkone neznan bend, ki ga ni moč zaslediti na satelitih, kablih, nacionalkah.

Vsak ljubitelj neke skupine bi rad videl, da se "njegovi" povzpnejo čim višje, s čimer se vsekakor potrjujeta tudi prav in intuicija tega poslušalca, je pa v (ne)popularnosti The Cruel Sea najti tudi kaj dobrega. Namreč, v nasprotju z globalizacijo kaže relativna obrobnost skupine, kot so The Cruel Sea, da je tudi v glasbi še najti lokalne posebnosti. In to je v redu. Ta nevzporednost odmevnosti The Cruel Sea daje občutek, da je svet še vedno velik. Po drugi plati ni nobenega vidnega, enostavno otipljivega razloga, zakaj The Cruel Sea niso pri nas in drugod po stari celini vsaj tako znani kot njihovi rojaki, avstralski nacionalni junaki Midnight Oil in Crowded House. Skupini so The Cruel Sea prehiteli v preštevanju glasov ob dodeljevanju tamkajšnje različice grammyjev, nagrad Aria, ko so z albumom The Honeymoon Is Over pobrali lovorike za najboljšo avstralsko ploščo, najboljši singel, najboljšo pesem in navsezadnje častitljivo razglasitev za najboljši avstralski bend leta 1993. V slovenskem prostoru so The Cruel Sea hočeš-nočeš manj znani kot The Dirty Three Warrena Ellisa. V Avstraliji je najbrž povsem nasprotno. Redki krožijo po svetu tako intenzivno kot "umazana trojka", in vendar so tudi The Cruel Sea igrali tukaj. Pred časom, leta 1994, kot predskupina Nicku Cavu v Križankah, na kratko so tudi nenačrtovano igrali v Škucu na Starem trgu dan pred koncertom, a ljubljansko gostovanje so takrat povsem zasenčili The Bad Seeds. The Cruel Sea so očitno skupina, ki ima težave z marketingom. Škoda, saj so dober bend. In niso specialistična skupina, glasbeniki, katerih izraz se lahko načeloma dotakne le ožjega kroga poslušalcev. Majke so bile v zgodnji fazi sprejemljive le za omejen krog potencialnega občinstva, s časom pa so se razvile v overground skupino, ki ji je najti prostor marsikje. Prva faza Majk ustreza predzgodovini, vzporednim dejavnostim Texa Perkinsa, frontmena The Cruel Sea - težki, izkrivljeni avstralski rock, delo v zapuščenih bendih in kričanje bluesa globoko v puščavi: Salamander Jim, Beasts Of Bourbon in nekaj drugih zasedb. Početje The Cruel Sea je podobno drugemu obdobju delovanja Majk. Ne gre toliko za discipliniranje in brzdanje ponorelega psa, temveč za dozorevanja z ublažitvijo, za doseganje večje stopnje ujemanja med tistim, kar glasbenik daje, in tem, kako darilo razume občinstvo. Tex Perkins se ni spremenil in se ni komercializiral, ko je začel peti pri The Cruel Sea. Postal je le bolj priljuden in se je našel v skupini, ki lahko združuje rockovsko ustvarjalnost z dostopnostjo, ki ne škodi digniteti izvajalca.

Korenine instrumentalnega dela skupine ležijo v minornih pop poskusih, kot je bila skupina Secret Secret, ki se je v Sydneyju preizkusila v osemdesetih. Ko ta in drugi poskusi niso zaživeli, so se kitarist Dan Rumour, klaviaturist James Cruickshank, basist Ken Gromley in bobnar Jim Elliot odločili ustanoviti povsem instrumentalno zasedbo in v njej razvijati glasbeno kemijo s tihim pričakovanjem, da bodo nekega dne morda pritegnili ustreznega pevca. Namenoma so sklenili ustanoviti instrumentalno skupino, saj - kot imajo navado povedati - vsaj nekaj časa niso hoteli trpeti omejitev triakordnih pesmi in seksualnih mahinacij pevca. Poimenovali so se po pesmi s strani B singla Walk Don't Run ene najbolj dejavnih in plodnih skupin vseh časov - The Ventures; skladba sama je vzela naslov iz angleškega vojnega romana Nicholasa Monserata, po katerem je bil posnet tudi celovečerni film. Od The Ventures in morja niti surf glasba ni bila prav daleč in njene vibracije so se ob reggaeju sedemdesetih močno vtkale v izraz The Cruel Sea.

Tex Perkins je od punka naprej igral v mnogih improviziranih in manj improviziranih zasedbah. Imena se lahko vrstijo v nedogled eno za drugim - The Dum Dums, Fur Bible, Corpse Of Christ and the Snot Collection... V tistem času je imela njegova družba v Sydneyju veliko energije in veliko prostega časa. Skupine so ustvarjali le zato, da bi lažje prišli do naslednjega nastopa. Potem bi razpadli in ustvarili nov bend. Norčevali so se iz vsega, vključujoč sebe, na glasbo niso gledali kot na kariero, temveč prej kot na nekaj, kar jih je odvračalo od posedanja in prekomerne zlorabe mamil. Potem so se sredi osemdesetih v pijanih, razgrajaških nočeh rodili The Beasts Of Bourbon, izbrana tolpa, ki je na enem mestu združila dobršen kos avstralskega zloglasnega undergrounda - ob Perkinsu še člane The Dubrovniks, The Scientists, med njimi je bil tudi pomemben kreativec Kim Salmon. Z ovitka prvega albuma The Axeman's Jazz Perkins gleda in sploh deluje kot Lux Interior s konca sveta. V sklepu tega albuma pa poje neko drugo, a zato nič manj pretresljivo Psycho z močno country and western aromo, ki bo kasneje zaznamovala njegove solo plošče. CandW ob precejšnji dozi soula in ščepcu Stooges se bo vlekel tudi skozi edini album projekta Salamander Jim. V podobnem slogu najdemo tudi Thug in Butcher Shop, pri katerih nastopa tudi nestalni Kid Congo Powers. Ampak leta 1990 je Tex Perkins sklenil postati profesionalni glasbenik in se je začel povezovati s pravimi skupinami. Razpustil je The Butcher Shop in seznam skupin, s katerimi je delal, omejil na The Beasts Of Bourbon. Tedaj opravlja delo tonskega mojstra, in to vključuje tudi sodelovanje z instrumentalno zasedbo iz Sydneyja. Perkins se pri tej skupini sreča z nečim, kar mu je bilo blizu in kar je iz njega izvabilo besedila za instrumentalne pesmi. Nepričakovano tako zanj kot za člane skupine se kmalu znajde pred mikrofonom The Cruel Sea. Stopljenost glasu in glasbe, ki jo lahko slišimo, pripoveduje, da so se našli pravi ljudje. Če obstaja tendenca po iskanju pravega, izvirnega Texa Perkinsa v hrupnih, kultnih puščavskih psih The Beasts Of Bourbon, je dovolj le primerjati glasbeni napor v ujemanju besedil in glasbe, denimo na lanskoletni plošči The Beasts Of Bourbon, Gone, z lahkotno, popolno spontanostjo toka glasbe in glasu na predzadnji plošči The Cruel Sea, Three Legged Dog. Prihod Texa Perkinsa je skupino popeljal v bolj bluesovsko smer, je pa očitno, da ni vsiljeval svojega, ampak se je le pozorno prilagodil, tako da ne uniči tistega, kar je že prej obstajalo. Prvi dve izdaji skupine, mini album Down Below in velika plošča This Is Not The Way Home, sta dosegli dostojno število izvodov in se na splošno solidno odrezali, čeprav se kaj lahko zgodi, da člani skupine pristavijo, da te prve plošče dojemajo kot svojevrstne demo posnetke. Šele tretja stvaritev jih je katapultirala med sprejete, uveljavljene avstralske rock dedce. Zmes blues rocka, reggaeja, surferskih kitar in afriškega highlifa, ki jo vizualno zaokrožujejo fotogeničnost skupine ter karizmatična osebnost pevca, je na albumu The Honeymoon Is Over zelo učinkovita. Samo na avstralski celini so segli čez dva milijona izvodov, in to sploh ni slabo za ploščo, ki združuje skorajda enako mero instrumentalov in vokalnih pesmi. Ob poslušanju tega koherentnega gradiva je jasno, da ne gre za instrumentalno skupino, ki ima pevca le za dodatek. Instrumentali so intrigantni, gladki in jeguljasti, spisani okoli izrazne slide kitare Dannyja Rumourja. Pesmi, kot so Sly Din in z didgeridoojem ojačena Orleans Stomp, spominjajo na eksotične pokrajine psihedelije. Tam, kjer prejšnje Perkinsove skupine padejo v imenitno izkrivljen rock, Rumour in druščina zagotavljajo dosti bolj konvencionalno, toda nič manj prepričljivo in užitno ozadje za Perkinsove valeče se vokale, ki kličejo po primerjavi z Nickom Cavom. Na naslednjem albumu Three Legged Dog se je nosilna vloga preselila s kitar na naoljen bas in premazan boben, ki spretno povezujeta blues in reggae, v družbi vzvišenih klaviatur pa vsi skupaj odločno zajadrajo v ponotranjen acid jazz in složno vskočijo v preprostejši funk in v težji stonesovski manirizem, kakršen je osrednja Better Get A Lawyer. Bolj rockovska, in za že seznanjenega poslušalca manj presunljiva, toda vsekakor notranje trdnejša plošča. The Cruel Sea tu in tam poudarijo, da njihova glasba nima veliko opraviti z glasbeno modo, in to je tudi res, saj temelji na klasičnih slogih, na roots glasbi, na zvrsteh, ki sodijo v natančno določeno kategorijo. Toda obenem so skupina, ki je tam, od koder prihaja, relativno velika in se tako tudi obnaša, torej izraz sproti posodablja z aktualnimi prijemi. Na Three Legged Dog, kjer so mestoma semplali sami sebe in uporabili kakšno zanko, je to izvrstno funkcioniralo, toda prepih svežine na novem albumu Over Easy ima nasprotni učinek, ki jih je pripeljal na rob izgube identitete. Gibčnost instrumentalnega dela skupine je ostala, tako kot je ostal nedotaknjen Perkinsov vokal, toda vse studijsko igranje, popravljanje in dodajanje je preobremenilo njihov rock. Bend, ki je imel občutek za mero, ga je tokrat močno, če že ne čisto izgubil. A vsaj občutek za humor še imajo.

Terens Štader

Izbrana diskografija:

The Cruel Sea, The Honeymoon Is Over (Polydor/Multimedia)

The Cruel Sea, Three Legged Dog (Red Eye/Polydor)

The Cruel Sea, Over Easy (Polydor/Multimedia)