Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Rok Jurič

Jan Garbarek

Skandinavska jazzovska zamaknjenost Jana Garbareka

Da je glasba ena najmočnejših in hkrati najlaže dostopnih drog, sem se začel zavedati v poletnem večeru, ko je nad festivalskim šotorom razbesneli Eol preganjal vetrove gori-doli, pod šotorom pa je zamaknjena množica, ne meneč se za grozečo nevihto nad njihovimi glavami, poslušala Garbarekov saksofon.

Kot da je nevihta in z njo ves stvarni svet neznansko daleč, so poslušalci padali otroško spokojnih obrazov v na pol spečo, na pol blodečo ekstazo, tako podobno virtualnim občutjem, ki jih v uživalcih plodijo psihotropne snovi. Četudi si je Garbareka tisto uro spuščalo najprej v ušesa (in nato po žilah) tri tisoč ljudi, so bili varnostniki, ki so varovali festival, mirni in nepotrebni. Glasba uradno namreč ni droga. Pa četudi je Garbarek.

Garbareku je tisti večer, bil je zadnji koncert na Saalfeldnskem festivalu pred leti, uspelo, da sicer z aplavzi nadvse radodarna alpska jazzovska množica ni zaploskala niti enkrat, to se ni v Saalfeldnu zgodilo še nikoli. Podobno hipnotičnost glasbe lahko opazujemo vsak dan v medijsko bolj uspešnih glasbah, kot je jazz - le spomnimo se rockovskih in pop koncertov, kjer dekleta padajo v trans, takoj ko se njihov pop zvezdnik pojavi na odru in reče "mu" v mikrofon. Pri Garbarekovih koncertih pa se to dogaja poslušalcem, ki so že na pogled nadvse drugačni od "hormonsko nestabilnih" najstnic in najstnikov: starejši, včasih celo sivolasi, urejeni, nadvse trezni, lojalni in v vsakdanjem življenju najbrž malo dolgočasni državljani.

Za Garbarekovo glasbo mnogi pravijo, da je ena najbolj božanskih godb na zemlji. In v "božanskosti" jim lahko mirno pritrdimo, pa čeprav vsa Garbarekova godba ni najprej božanska. A je že res, da je mladega Garbareka najprej oblikoval najbolj božanski in najbolj veren med vsemi jazzerji - John Coltrane. Na mladega Jana Garbareka - kaj mladega: le štirinajst let je imel, ko si je zaradi slišanega Coltrana najprej kupil priročnik o igranju saksa, nato pa še tenorski saksofon - je Coltranova godba naredila močan vtis; pa četudi to jasneje slišimo le na nekaj zgodnjih Janovih ploščah z začetka sedemdesetih, lahko mirno trdimo, da Garbarek spoštuje tudi Coltranove free-jazz sledilce: predvsem Alberta Aylerja in Pharoaha Sandersa ter Archieja Sheppa. Kasneje se Garbarek nikoli ni kazal kot tipični jazzovski saksofonist, čeprav so skoraj vse njegove plošče v trgovinah naložene na oddelkih za jazzovsko glasbo. Že iz Coltranove prežetosti z indijskimi godbami in nezahodnjaškimi glasbenimi praksami si je Garbarek privzgojil širok diapazon glasbenih praks, ki jih je ne le dobrohotno sprejemal, temveč tudi uspešno prakticiral. Tako lahko v njegovem tridesetletnem diskografskem opusu najdemo posnetke z mojstri indijske glasbe - Shankarjem in Zakirjem Hussainom, brazilske godbe - Nana Vasconselos je eden najtesnejših Garbarekovih sodelavcev že iz začetnih korakov pri založbi ECM/Statera, igra z rock-pop orientiranimi glasbeniki - bobnar Manu Katche je ne le Garbarekov sodelavec, temveč tudi stari sodelavec Stinga. Ker je grška skladateljica Eleni Karaindrou v njegovi glasbi slišala močne elemente Balkana, je zanj pisala skladbe, podobno je v njem videl slovanske elemente češki basist in skladatelj Miroslav Vitous. Ob vseh teh geografskih različnostih, ki jih je moč odkriti v njegovih glasbah, pa se Garbarek kaže tudi kot nadvse časovno prilagodljiv in širok, saj je pomemben del njegovega ustvarjanja sodelovanje z vokalno skupino The Hillirad Ensemble, s katero je v interpretaciji srednjeveške glasbe Cristobala de Moralesa na cedejki Officium ponudil eno najmočnejših del svojega opusa.

SKANDINAVSKI JAZZ

In od kod vsa ta geografska in časovna širjava Garbarekovih godb? Odgovor ponuja dejstvo, da je bilo v Garbarekovih mladih letih v Skandinaviji ogromno temnopoltih jazzerjev, ki so tja pribežali iz Amerike, pa tudi od drugod. Razlogi za to so bili različni, vendar se je povsod po svetu v šestdesetih letih vse bolj razplamteval rasizem, naj je bil prikriti rasizem severne Amerike ali pa odkriti rasizem Južne Afrike. In ker so skandinavske države v tistem času ponujale umetnikom odlične pogoje za delo, podprte celo z vladnimi programi za spodbujanje umetnosti, so mnogi jazzisti v sredini šestdesetih in sedemdesetih let prišli v mrzle severnjaške kraje in tam ustvarjali z mladimi lokalnimi glasbeniki, med katerimi so se znašli vsi pomembni skandinavski jazzisti - od Terjeta Rypdala, Boba Stensona, Jona Christenssena in Paleja Danielsona do Garbareka in drugih. Tako je cvet dotedanje ameriške in evropske radikalne ameriške scene (radikalnost je v tistem času pomenila free jazz in bop) - Don Cherry, George Russell, Johnny Griffin, Ben Webster in Dexter Gordon ter Dollar Brand in Johnny Dyani iz južne Afrike, pa Okay Temiz iz Turčije - s prisotnostjo v Skandinaviji botroval nastanku skandinavskega jazza, ki je bil v začetku nadvse podoben ameriškemu radikalnemu jazzu tistega časa. Vendar pa se je jazzovsko prostorje kasneje z vse močneje prisotnim samozavedanjem lastnih ljudskih godb ter amalgamiranjem sodobnih elektro godb in novonemškega radikalnega jazza oblikovalo v jasno razpoznavno jazzovsko entiteto, ki je opazno zaznamovala sedemdeseta in osemdeseta leta ter šele z globalizacijo sodobnega jazza v zadnjem desetletju razvodenela. V vsem tem vmesnem času pa je bilo že po nekaj taktih katerega od skandinavskih glasbenikov moč z gotovostjo reči, da je ta glasbenik doma z evropskega severa.

GARBAREK

V vso to raznolikost glasbenih vplivov, ki so se ponujali mladim skandinavskim glasbenikom, pa Garbarek zagotovo ne bi aktivno vstopil, ko ne bi najprej poslušal Coltrana in kasneje sodeloval z Donom Cherryjem. Prvi je z že omenjeno odprtostjo za nezahodnjaške prakse pomenil mlademu Garbareku vzor širokega glasbenika, drugi pa mu je z možnostjo igranja v skupinah krepil samozavest v ustvarjanju glasbene poetike. Cherry, eden prvih pravih etno jazzerjev (ko etno jazza sploh še nikjer niso poznali), ni mogel biti boljši učitelj mlademu Garbareku, saj je najbolje razumel različne stile jazza in mnogih ljudskih godb. Vendar pa v nasprotju s Cherryjem, ki je veliko potoval in spoznaval raznolike glasbene prakse na kraju samem, Garbarek uporablja svoj pristop k etničnim glasbam. Garbarek se je posvetil le domačim norveškim ljudskim glasbam, saj meni, da so vse ljudske godbe med seboj povezane, so le različne pojavne oblike "iste glasbe". (Ni tej ideji o "istih" ljudskih glasbah podobna ideja o božanstvih, ki so vsa le različni obrazi istega Boga - in s tem še en dokaz o "božanskosti" Garbarekove glasbe, tako jasno spoznane med njegovimi maliki?) Ko pa je hotel igrati druge ljudske glasbe, je le v norveški ljudski glasbi poiskal elemente drugih ljudskih godb in drugačna ljudskost je zavela iz njegovega saksofona. Tako se je Garbarek po učni dobi z ameriškimi in evropskimi jazzerji v skandinavskem eksilu v koncu sedemdesetih lotil raziskovanja norveških ljudskih godb. To ni bilo težko, saj se norveška glasba v zgodovini zaradi ozkih, nepristopnih dolin ter lege na evropski periferiji ni mnogo spreminjala. Takrat je postala skandinavska ljudska godba ena najmočnejših kategorij njegove glasbe in mirno lahko rečemo, da je Garbarek za skandinavsko glasbeno zavest vsaj tako pomemben kot Edvard Grieg ali Jan Sibelius (oba sta ob Beethovnu, Chopinu, Mahlerju, Lutoslawskemu in Pendereckiju glavna klasično glasbena vpliva, ki sta oblikovala Garbarekov glasbeni nazor). In prek lastne ljudske glasbe je Garbarek prišel do indijske, arabske, balkanske, slovanske, brazilske, karibske glasbe, v kateri se uspešno kosa v raznolikih lastnih in tujih projektih. Vseskozi pa ostane njegov tenorski in sopranski saksofon severnjaško zasanjan, pa naj igra z vročim Vasconselosom, duhovnim Shankarjem ali zamaknjenim tunizijskim mojstrom ouda Anvarjem Brahemom. Seveda pa niso redki njegovi skandinavski projekti, ki jih pogosto izdatno prežame z jazzovskimi podtoni, tako zgubijo komercialno patino "world glasbe" - takšna je cedejka Rosensfole s pevko Agnes Buen Garnis in pa sodelovanje z norveško vokalistko Mari Boine, ki pa je manj ljudska kot Garnisova.

Ko je zaobjel bistvo norveške ljudske glasbe, je začel spoznavati enostavnost električnih instrumentov in ob njegovem tenorskem ter sopranskem saksofonu (basovskega uporablja vse manj) so začeli vse bolj dominirati sintetizatorji ter klaviature. V začetek tega časa sodijo nekateri solistični projekti (All Those Born With the Wings, 1986), ki pa pogosto ne dosegajo skupinskih. Elektronsko podlaganje in nadgradnjo saksofonov pa Garbarek uporablja na skoraj vseh cedejkah od osemdesetih dalje, tudi najnovejša Rites ni izjema.

Po elektronskem spoznavanju se Garbarek z moško vokalno skupino The Hilliard Ensemble loti raziskovanja srednjeveških godb, kjer se zdi, da postane njegov saksofon le eden od petih glasov. Prav zlitje sodobnega saksofona, ki je vseskozi melanholičen in zaobljen, ter klasično šolanih glasov Hilliard Ensembla je kulminiralo v cedejki Officium (1993), eni najmočnejših in morda najneposrednejših Garbarekovih del. Njegovo sodelovanje s klasično šolanimi glasbeniki s tem nikakor ni edino, saj je sodeloval na nekaterih ploščah skladateljev Gije Kančelija, Elene Karaindrou in Keitha Jarretta (simfonični monstrum Luminessence).

Ves čas se je Garbarek udeleževal internih projektov ECM, tako da skoraj ni glasbenika te založbe, s katerim Garbarek ne bi igral. Njegovi stalni sodelavci so basist Eberhard Weber, pianist Reiner Bruhninghaus in danska tolkalka Marilyn Mazur, v njihovih projektih se redno pojavlja. Ne smemo pozabiti Garbarekovih gostovanj v evropskem triu Keitha Jarretta (Jarrett, Danielsson, Christensen), ki so vznemirljivo soočenje dveh različnih glasnikov podobne glasbe - Jarretta in Garbareka.

KODA

Trideset let, ki jih je Garbarek preživel v zavetju založbe ECM, ponuja mnogo posnetkov, ki kažejo Garbareka kot enega bolj originalnih članov svetovne saksofonske družbe. Od mladostno ostrega, neocoltranovskega saksofona do norveško lirično zasanjanega in kasneje sodobno elektronsko podkrepljenega saksa je prehodil svetlečo pot najbolj malikovanega evropskega saksofonista. Kljub vsej (navidezni) enostavnosti njegovih godb pa si le moramo priznati, da je v enostavnosti ter neposredni milini Garbarek izviren in samosvoj. Njegova glasba je s poudarjanjem pomena posameznih tonov, ko sam samcat ton pove več kot gruča razbijajočih klustrov in pasaž, stalnica v evropskem estetiziranem jazzu, ki se niti sedaj, ko privzema elemente sodobnih elektronskih godb, ne spreminja preveč. Garbarek bo s saksofonom in glasbo, ki jo prede, zmeraj zavetnik melanholičnih duš, ki bodo z roko na srcu prisegale, da bolj srčne glasbe ni moč narediti. Drugi pa bodo ob njegovih koncertih le zamahnili z roko, češ: "Ah, še en melanholični cmeravec, ki joka za časi, ki jih nikoli ni bilo." Ljudje so pač različni. Garbarekova glasba pa je vseskozi ista. Tako za te, ki ga imajo radi, kot za tiste, ki jo prezirajo.

Rok Jurič

Izbrana diskografija

Afric Pepperbird (ECM, 1970)

Places (ECM, 1977)

Legend of the Seven Dreams (ECM, 1988)

Ragas and Sagas (ECM, 1990)

I Took Up the Runes (ECM, 1990)

Officium (ECM, 1993)