Katalonska nova glasba

Med Mirojem in tradicijo

Sredi oktobra je na povabilo Društva slovenskih skladateljev v Slovenijo prišla na obisk delegacija mladih katalonskih skladateljev in dva izvrstna interpreta. Pianistka Pilar Lopez Carrasco Comanjuncosas in klarinetist Josep Sancho sta v program uvrstila dela generacije katalonskih skladateljev, rojenih v šestdesetih in sedemdesetih letih, ter tri izbrane skladbe Pavla Mihelčiča, Iva Petrića in Janeza Gregorca, ki so zrcalile sodobno slovensko ustvarjalnost.

Kaj lahko ponudi koncert še neodkrite glasbene kulture in kako krožijo sodobni tokovi duha časa? Namesto odgovora, na katerega so verjetno z lahkoto odgovorili maloštevilni obiskovalci ljubljanskega koncerta in za novosti odprto celjsko občinstvo, vam v prispevku odpiramo okno v bližnjo zgodovino. Morda boste prihodnjič zbrali več poguma za obisk koncerta, ki na prireditev ne vabi "z zvezdniškim" imenom in zaslugami "za tradicijo".

"Zadnja razstava Picassove umetnosti v tem stoletju", "Največja retrospektiva Miroja", "Flamenco skozi stoletja" - to je le nekaj naslovov najodmevnejših razstav in prireditev v Benetkah, Koebenhavnu in Amsterdamu v letošnjem letu. Španske barve vedno znova navdihujejo snovalce umetnostnih prireditev, prav v letu 1998 pa so nase še posebej živo opozarjale. Obletnica smrti pesnika Federica Garcie Lorce je v številnih kulturnih središčih spodbudila k povezovanju različnih zvrsti umetnosti, ubranih na eno temo: spoznati in ujeti v objektiv obdobje dežele, ki je izkrvavelo "z" novo umetnostjo, predvsem pa "zaradi" nje. Zunaj kulturnih tokov ni želel ostati nihče. Pravzaprav skoraj nihče. Tema se je naših krajev, žal, le na rahlo dotaknila. Kričečo praznino je zmotil le nadvse neobičajen obisk. Iz Katalonije je na povabilo Društva slovenskih skladateljev prišla delegacija mladih ustvarjalcev. Z njihovo glasbo bo na Pirenejskem polotoku zaznamovano predvsem prihodnje tisočletje.

Katalonska glasbena ustvarjalnost je korak s časom težko ujela šele po polstoletnem "kulturnem šoku". V polnem razcvetu jo je kruto prekinila državljanska vojna. Leta 1936 je uboj pesnika Federica Garcie naznanil osamljeni "Munchov" krik ranjene sodobne katalonske umetnosti. Zgodovina nove glasbe se je v Kataloniji začela na prelomu stoletij, pravzaprav nekaj let pred tem. Muzikolog mednarodnega slovesa Felipe Pedrell je želel ob spoznavanju vedno bolj "eksotičinih poskusov" vživljanja v špansko folkloro, ki so jo ponujali ustvarjalci Vzhodne in Srednje Evrope, prepričati rojake o pomembnosti raziskovanja lastne, nacionalne glasbe Pirenejskega polotoka. Isaac Albeniz in Enrique Granados sta med prvimi Španci odkrila prvine španske folklore in jo skušala ujeti v umetno glasbo. Podobno kot ustvarjalce po Evropi ju je privlačilo žareče sonce Andaluzije, prav tako sta se še težko upirala dediščini jezika romantike. Kljub temu je Isaac Albeniz svoji pokrajini Kataloniji poklonil eno prvih orkestralnih suit, v kateri je našel navdih tudi angleški neoklasik Benjamin Britten.

V novo glasbo katalonskega prostora sta tik pred usodno vojno vstopila Federico Mompou in Roberto Gerhard. Mompou je s klavirskimi miniaturami začrtal pot izročila francoskega impresionizma. Iz Pariza so tedaj, poleg slikarjev in arhitektov, novo katalonsko umetnost bogatili predstavniki skladateljskega kroga, ki so si za vzor postavili načela francoske šesterice. Na nasprotnem bregu se je kot osamelec znašel Roberto Gerhard. Sin matere Francozinje in očeta Švicarja se ni čutil zavezanega španski nacionalni kulturi. Za mesto študija si je izbral Dunaj, za profesorja kompozicije pa Arnolda Schoenberga - in tako vse do danes ostal eden redkih Špancev, ki jih je še pred Parizom pritegnil srednjeevropski prostor. V Španijo se je vrnil leta 1931, po zmagi frankizma pa je za vedno odšel v tujino. Glasbeni zgodovinarji ga zato uvrščajo kar v angleško zgodovino - namesto v špansko. Čeprav je večino življenja preživel v tujini, je bil njegov vpliv na sodobno katalonsko glasbo občuten, njegova ustvarjalnost pa svetal zgled, ki se mu je vrsto let želela približati generacija mlajših ustvarjalcev. Robert Gerhard je v Schoenbergovi šoli sprejel dvanajsttonski sistem in napisal prvo dodekafonsko skladbo na španskih tleh. Neposredni vpliv je imel le na enega študenta. Joaquim Homs, starosta katalonskih modernistov, je Robertu Gerhardu posvetil znanstveno monografijo, za oživitev njegovega dela v Kataloniji pa poskrbel z novo postavitvijo Gerhardove opere The Duenna v devetdesetih letih. Izvedbe del Joaquima Homsa so omogočile prvi prodor katalonske glasbe v svet. Festival sodobne glasbe SIMC v Parizu ga je prvič spoznal leta 1937, nazadnje pa leta 1957, torej v dveh prelomnih obdobjih sodobne katalonske glasbe. V letih pred drugo svetovno se je "čas ustavil", konec petdesetih se je zgodovina sodobne katalonske glasbe na obledelih temeljih začela na novo. Ob imenih, ki danes na festivalih sodobne svetovne glasbe zaznamujejo špansko ustvarjalnost, se največkrat pojavljajo Luis de Pablo, Cristobal Halfter in Joan Guijoan. Medtem ko se Luis de Pablo in Cristobal Halfter posvečata predvsem skladanju in promoviranju svojih del doma in na tujem, se je podjetni Katalonec Joan Guinjoan odločil za ustanovitev centra sodobne glasbe v Barceloni. Leta 1986 je ustanovil Centro de Documentacion y Difusion de la Musica Contemporanea v Barceloni, hkrati pa obnovil mednarodni festival sodobne glasbe, kjer imajo možnost predstavitve predvsem mlajše generacije ustvarjalcev. Med njimi so tudi Ramon Porter, Agusti Charles, Alberto Llanas, Israel Martinez, skladatelji, ki smo jih imeli možnost spoznati in slišati tudi pri nas. Tako pestra in raznolika, kot je njihova glasba, je tudi podoba širše skladateljske skupnosti katalonskih ustvarjalcev sodobne glasbe. Okrepljeni generaciji skladateljev, rojenih v šestdesetih letih, je skupna le ena bistvena značilnost: brezkompromisni profesionalizem. Po znanje in izkušnje se je večina skladateljev mlajše generacije odpravila v tujino. Med najbolj obiskanimi so glasbena središča v Franciji, Italiji, Veliki Britaniji, Nemčiji in Združenih državah Amerike. V primerjavi z začetki sodobne glasbe, kjer je podobo narekovala nacionalna ideja, ustvarjalnost generacije, ki bo polno zaživela v prihodnjem tisočletju, naznanja predvsem individualni, osebnostni pristop. Namesto predznaka "španski" ali "katalonski", si mlajša generacija želi le en pridevnik - "dober" skladatelj. "Katalonski" pa ji za prodor zunaj meja Španije seveda lahko samo koristi.

Veronika Brvar