Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Matičič

Grooverider

Boter bobna in basa

"Je nekakšen mojster scene. Eden od stebrov." (Dillinja)

"Kreativni proces se nadaljuje, ko komad predaš Grooveriderju, in ga miksa in meša z drugimi - prava inspiracija." (Boymerang)

"Spoštovanje ni dovolj velika beseda za Grooveriderja, zanj uporabljamo vzdevek Bog!" (ekipa pri Vinyl Distribution)

Meja med vlogo didžeja in vlogo producenta se v elektronski glasbi zabriše do te mere, da oboje že ni več razpoznavno in se poljubno meša in dopolnjuje, tako da se kreativni proces nadaljuje tudi za vrati didžej kabine. Graham Sutton alias Boymerang je pravilno podal svoj citat, ki ga najdemo na naslovnici kompilacijske plošče The Prototype Years. Izbral je tudi pravega didžeja. Glede na to, da se Boymerang ukvarja s produciranjem drum’n’bassa, je Grooverider skoraj očitna referenca, prva oseba, poleg vseh superzvezd scene, skozi katero se filtrira večina najnovejše produkcije bobna in basa. S partnerjem Fabiom sta na začetku devetdesetih lastnoročno nadzirala in vodila razvoj celotne drum’n’bass scene in navdihnila neštete mlade ustvarjalce ter spodbudila in podprla vse nove tokove žanra. Obstaja celo zadeva, ki se ji reče The House Of Lords, vanjo štejejo: Grooveriderja, Fabia, Randalla, Doca Scotta in Goldija. Grooverider je najbolj znan kot didžej, vendar se mu je v dobrem desetletju v kovčku nabralo dovolj materiala, da ga lahko kvalificiramo za polnovrednega producenta. Kljub temu je v studio stopal le poredko, prvi solo album pod imenom Grooverider pa je izdal šele avgusta letos. Za revijo Knowledge je povedal, da med njegovim didžejanjem in produciranjem niti ni bilo vidnejše tranzicije, saj je za didžeja naravno, da lahko tudi producira.

Sicer pa je Grooverider tisti didžej, ki mu največ producentov zaupa svoje acetate (dub plošče) za testiranje na klubskih publikah v mešanici futurističnih, temnih, trdih in hitrih zvokov, na katere prisega že od samega začetka. Taka oznaka je, če govorimo o drum’n’bass godbi, mogoče že malce izrabljena, saj se je nanašala na to zvrst glasbe ob njenem nastanku, ampak pri Grooveriderju ne izgubi ostrine. V didžej setih lahko povečini slišimo le tisti del scene, ki ostaja intriganten in zanimiv (se pravi eksperimentalen), torej komade, še sveže iz studiev. Najboljši odsev njegovega sloga didžejanja je kompilacija The Prototype Years.

Založbo Prototype je Grooverider ustanovil že leta 1993 zaradi lastne produkcije, ki bi izboljšala njegove didžej sete in mu omogočila, da bi vrtel plošče, ki jih ne more dobiti nihče drug. Nastala je kopica komadov, vendar je založba nekaj let ostala v mirovanju. Kompilacija The Prototype Years iz leta 1997 je zaokrožila dosedanje delovanje založbe in predstavila komade, ki jih je Grooverider naredil pod psevdonimom Codename John, ter producente zadnje generacije, ki jih je založba kasneje vzela pod okrilje (čeprav snemajo tudi drugje). To so nova imena, ki so se na sceno prebila v letih od 1995 do 1997 z vedno tršimi minimalističnimi zvoki: John B., Optical in njegov brat Matrix, Dillinja, Ed Rush, Fierce, Boymerang in Lemon D.

Na kompilaciji je tako zbran tisti del producentov, ki so drum’n’bass ponovno popeljali naprej z eksperimenti in se v veliki meri približali tehno godbi. Se pravi, da so drum’n’bass zvok hkrati popeljali nazaj na začetek, mogoče tudi kot odziv na pomehkuženje in komercializacijo scene, ki je s popularizacijo postajala vse bolj akustična. Revija Wire je novo smer v bobnu in basu celo skušala poimenovati neuro funk, čeprav se ime kasneje ni uveljavilo, predvsem zaradi hitrega spreminjanja samega zvoka, ki naj bi ga neuro funk definiral. Posledično so se že začeli oglašati tehno kritiki, ki so drum’n’bass izdelke naštetih producentov imenovali prvovrsten in inovativen tehno. Smer, ki jo je z izborom nakazal Grooverider, se je kasneje pridružila bolj splošnemu izrazu tech-step, veselimo pa se lahko vseh novih poimenovanj. Mnogi se bodi strinjali, da je The Prototype Years ena najpomembnejših in najodmevnejših kompilacij lanskega leta še posebej zato, ker je kljub eksperimentalni naravi dosegla globalno distribucijo pri založbi Sony.

Grooverider kot močan glasbeni vpliv navaja sheffieldske LFO (založba Warp), Derricka Maya, Kevina Saundersona in druge, čeprav njegovi glasbeni začetki segajo že pred nastanek tehna. Na sredini osemdesetih je na južnolondonski piratski radijski postaji Phase 1 začel vrteti soul, funk, rap, zgodnji elektro in celo punk, spremljal pa ga je Fabio, ki je kasneje ostal njegov didžej partner. Konec osemdesetih je prišel acid house, ki je dvojici posledično prinesel mesto rezidentov v klubu Rage, kjer se je med leti 1988 in 1993 prek tehna in hardcora začel izoblikovati jungle/drum’n’bass. Od tod naprej je ime Grooverider že kar tradicionalno povezano z razvojem scene.

Fabio ostaja Grooveriderjev sodelavec, čeprav le redko vrtita kot duo, saj organizatorji običajno najemajo le enega. Skupaj ju lahko slišite v oddaji, ki sta jo najprej vodila na postaji Kiss FM, sedaj pa sta se preselila na Radio One FM (BBC). Slogovno se je Fabio precej oddaljil od Grooveriderja, saj se tudi pri svoji založbi Creative Source posveča ambientalnim jazzy melodijam, drugačen je tudi njegov odnos do produkcije. Znan je po tem, da ni bil še nikoli v studiu, ravno v tem pa ga kolega Grooverider močno prekaša - dokaz je album Mysteries Of Funk.

Prelomna točka za Grooveriderja je bila pogodba, ki jo je pred dvema letoma podpisal z založbo Sony, natančneje z njeno podzaložbo Higher Groung. Prvi rezultat sodelovanja je bila ravno kompilacija The Prototype Years, ki smo jo že omenjali, več kot leto pa smo morali čakati na naslednji izdelek. Grooverider je v pogovoru za revijo DJ povedal, da sploh ni nameraval izdati albuma, ker se še ni počutil pripravljenega. Poleg tega mu veliko časa vzame didžejanje, tako da je za glavno motivacijo pri delu poskrbela ravno založba Sony/Higher Groung, ki mu je nudila ugodne delovne pogoje in dovolj prostora za eksperimentiranje. V tem smislu si je Grooverider izbiral tudi sodelavce. Prvi in najpomembnejši je Matt Quinn (Optical), ki je sospisal vse komade in bil tehnik pri vseh, sledijo pa še Roya Arab, Sophie Baker in Cleveland Watkiss na vokalih. Album lahko postavimo med jazzy in akustični zvok, ki ga predstavljajo Reprazent, in bolj futuristično ter tehnološko naravnane The Prototype Years. Pri prvem poslušanju so bili mnogi verjetno začudeni, saj ne Grooverider ne Matt Quinn nikoli nista prakticirala jazz in fusion zvokov, ki so pri Mysteries Of Funk še kako prisotni.

Matt Quinn nam je najbolj znan pod psevdonimom Optical, predstavlja najbolj inovativen drum’n’bass daleč okoli, seznam njegovih sodelovanj pa med drugimi že vsebuje imena, kot so Dom (Dom and Roland), Ed Rush (pri založbi Virus) in Goldie (pomagal pri Saturnz Return), nenazadnje ga poznamo tudi z The Prototype Years. Albumi mu torej niso tuji, le da je moral pri Mysteries Of Funk skleniti kar nekaj kompromisov in dati na voljo svoj studio, ki je veliko bolje opremljen od tega, kar je Grooverider uporabljal do sedaj.

Mysteries Of Funk je album, ki raziskuje različne žanre, a jih pusti ločene. Združitev bi bila mogoče preveč ambiciozna, zato sta se ustvarjalca te opcije izogibala. Letos smo namreč lahko slišali kar nekaj albumov, ki so zveneli plehko ravno zaradi tega, ker so producenti skušali pokazati čim več in se niso držali omejitev prvotnega prepričanja - drum’n’bassa. Veliko vlogo pri Mysteries Of Funk igrajo vokali, ki so prisotni v večini komadov in večkrat spominjajo na Bjork, še posebej, če je v igri Roya Arab. Grooverider v reviji DJ pravi, da to ni bilo narejeno zanalašč, čeprav je že sodeloval z Bjork in je navdušen nad njenim delom. Razpoloženje v trinajstih komadih skrajšane verzije (album dobite kot daljši dvojni CD in skrajšani enojni) se radikalno spreminja, čeprav v podlagi vedno znova najdemo ostre breakbeate. Tem se Grooverider v spominu na eksperimentalne korenine ni hotel odreči, čeprav so kasneje na vrh vsega prišli še vokali. Z Mysteries Of Funk je Grooverider sicer izgubil del stare identitete, med vrsticami pa je še vedno razviden zvok založbe Prototype in EP-jev, ki jih je izdal pri založbi Metalheads. Mogoče temu služi ravno skrajšana verzija albuma, ki deluje veliko bolj kompaktno in manj razvlečeno kot original.

Na žalost smo vsi pričakovali kakšno bolj revolucionarno potezo botra bobna in basa, dobili pa smo le soliden album, v katerem se skriva še veliko večji potencial. Grooverider je bil običajni brezkompromisnosti navkljub preveč obziren. Po drugi strani pa kot didžej še vedno podira vse omejitve.

Jure Matičič