Skladatelj Marjan Mozetich

Ne vem, ali sem ime - in tudi glasbo - skladatelja Marjana Mozeticha najprej slišala na francoskih ali angleških valovih kanadskega radia, leta nazaj, ko sem živela še v Montrealu. Tako skrivnostno je zvenelo vse skupaj - kot otrok, so napovedali, je s starši iz italijanske Gorice odpotoval v Kanado. Poudarili so, da je slovenskega rodu, da še vedno govori slovensko, da pa se je šolal v Kanadi, kjer tudi živi, nekje v Ontariu, sem si zapomnila.

Kasneje, ko sem živela v Ottawi, me je spet presunilo, ko sem na radiu zaslišala njegovo ime - in ko sem iz napovedi izvedela približno iste, nič kaj zgovorne podatke. Še posebej presunilo, ker me je nenavadno presenetila njegova glasba - nežna in hkrati klena, nevsiljiva, s ponavljajočimi se vzorci, ki si vztrajno utirajo pot v podzavest poslušalcev. Glasba, zelo drugačna od modnih usmeritev in pogoste mentalne naravnanosti večine sodobnih skladateljev. Glasba, ki so jo 28. septembra letos, ob predvajanju na radiu, rahlo oklevaje spet označili za neoromantično - Hymn of Ascension, skladba za harmonij in godala, je nastala po naročilu kanadskega radia in je bila prvič izvedena letos poleti na festivalu v Ottawi.

Prav to poletje, potem ko sem pustila sporočilo na Marjanovi telefonski tajnici, ne da bi vedela, ali sem naletela na pravo osebo, sem nato po ovinkih (pri Glasbeni mladini Slovenije!) dobila tudi njegov naslov. Obenem sem želela vsrkati več skladateljeve glasbe, in naključje je pomagalo - njegova dela, mestna, kakor sam pravi, v primeri s tistimi, ki so nastala v stiku z naravo, so nedavno po zaslugi novega distributerja spet dosegljiva. Zgoščenka Procession, izdana pri založbi kanadskega radia, vključuje štiri skladbe: El Dorado, Dance of the Blind, Procession in Fantasio, ki jih izvaja ansambel Amadeus skupaj s prijatelji, kakor beremo na ovitku. V trgovini s ploščami, kjer sem zgoščenko naročila in kjer so si seveda lomili jezike z imenom, so me spraševali, ali gre za meditativno glasbo, ali poznam skladatelja - obenem pa potrdili, kar sem slutila, da je tovrstno glasbo težko najti v prodaji in da se je treba zanjo potruditi, jo izbrskati iz katalogov, vedeti, kaj iščemo...

Ko sva se s skladateljem prvič pogovarjala po telefonu, me je zanimalo, ali že dolgo poučuje na univerzi Queen’s v Kingstonu in kako da je povezan s to institucijo. Pojasnil mi je, da ima nekaj študentov, navadno v enem razredu, ki jih srečuje v mestu, na glasbenem oddelku, da pa živi na otoku Howe, tam, kjer se jezero Ontario zoži v veletok Svetega Lovrenca. Torej si je tudi v stiku z univerzo izbral nekonvencionalno, nepridobitniško obliko, ki ustreza njegovemu življenjskemu ritmu. Podobno kot številni ustvarjalci tudi Marjan Mozetich potrebuje svoj prostor, svoj čas, v katerem se skladba poraja drugače kakor v vrvežu, v hlastanju za dobrinami, za uveljavitvijo v službenem okolju. In vendar je rad v stiku s prijatelji, je izredno pozoren poslušalec, ki nemudoma dojame srž pogovora in mu je vsaka tematika zanimiva. Naj teče pogovor o politiki, o nekdanji domovini, o Kanadi, o notranji svobodi ali družbeni odvisnosti, o različnih političnih usmeritvah, o raznih umetniških strujah, zna vsaka beseda sprožiti izredno bogate asociacije, vrsto podob, in pogovor postane skoraj neustavljiv.

Takoj med prvimi klepeti me močno zanima, od kod ta glasba - da je neoromantična, o njej pove zelo malo. Poslušljiva, vsekakor, vendar ne kot zvočna kulisa. Pomirljiva, vsekakor, vendar nikakor ne uspavanka. Poslušljiva, a obenem dražeča, vabeča. Skoraj koketna v stiku s poslušalko, in vendar dragocena, bogata, izrazna. Zavestna odločitev skladatelja, da bo glasba ta in takšna, njegova, ne v odzven kateri izmed šol, kateri izmed usmeritev. Njegova, kakor v tem trenutku, v tej fazi ustvarjanja, želi biti. Kakršna edino lahko je, tu in zdaj. Seveda ta glasba ne nastaja v praznem prostoru, temveč se po svoje navezuje na nekatere sodobnike - Arva Päärta, nekatera dela Henryka Goreckega, pa na skladbe Johna Tavernerja, Gavina Bryarsa... Obenem se po svoje paradoksalno hrani predvsem s predromantično glasbo, iz obdobij, ki so imela Mozetichevi podobno poetiko, kjer je bila naloga glasbe, da radosti in zagotavlja stik s transcendenco. Dramatičnost je dovolj prisotna v izzivih vsakdanjosti, pravi skladatelj - zakaj jo torej vnašati tudi v tisto, kar naj nas bogati, odpira nove razsežnosti.

Pisal da je tudi izredno modernistično, pa tudi minimalistično, pravi skladatelj, in šele v drugih pogovorih in srečanjih to vprašanje razčleniva, greva nazaj, narediva prerez njegove ustvarjalnosti, pregledava dosežke, gostovanja, potovanja. Obenem mi skladatelj vrti dela iz zgodnjega obdobja in nato nekatere novejše skladbe.

Hamilton, kjer še vedno živijo Mozetichevi starši, pomeni začetke glasbenega študija, klavirja in teorije, ko mu je bilo devet let. Toronto, tamkajšnja univerza in kraljevi konservatorij, in diploma iz glasbenih študij in klavirja. Kot se ponorčuje iz samega sebe, je poskušal študirati v Angliji - poglabljanje izkušenj pod vodstvom Davida Bedforda je nedvomno obrodilo sadove, prav kakor pred tem privatni študij v Italiji, pri Lucianu Beriu in Francu Donatoniju. Pred odhodom v Evropo je bil med soustanovitelji ansambla za sodobno glasbo Arraymusic v Torontu, kjer so pogosto zelo modernistični in eksperimentalni koncerti pritegovali po štiristo poslušalcev in več - v nasprotju z danes, ko tovrstne prireditve navdušujejo le še manjše skupine zagnancev. Leta 1976 je Mozetich za dve sezoni postal umetniški vodja skupine. Obenem tudi pisanje glasbe za glasbeno gledališče, plesne skupine in film. Danes pravi, da ga tovrstna ustvarjalnost, čeprav ravno dokončuje skladbo za Veliki kanadski balet, zanima manj od del, za katera se odloča brez zunanjih spodbud, bolj iz lastnega nagiba. Sem spada koncert za klavir in orkester, ki ga pripravlja za pianistko Janino Fialkowsko in simfonični orkester v Kingstonu, že za novo tisočletje.

Spuščanje v globine samega sebe, opazovanje sveta okoli sebe, čeprav na videz odmaknjenost od družbe in zadržanost. In iz teh skritih virov nato nova glasba: za klavirjem se mu poraja sproščeno, tekoče, mi razlaga, vendar oblikovanje v strukturirano celoto, v pomenski sklop, ki se bo zdel predvsem njemu samemu prepričljiv, zrel, zahteva še posebne napore, dodatno zbranost, kritičnost in tehtanje posameznih zvokov...

Premik od modernizma v novo gledanje na umetnost, na glasbeno izraznost, razlaga skladatelj, pravzaprav ni bil tako radikalen in ni prišel kot nepričakovan preobrat v ustvarjalnosti. Že v Italiji ga je motila izrazita mentalna, formalna usmeritev sodobnikov, slutil je, da lahko glasba nudi še vse kaj drugega: njegovo omenjanje čustev v glasbi je med kolegi sprožalo vrsto vprašanj in, predvsem, nerazumevanje. Tako ni naključje, da v centrih za sodobno glasbo, kjer še vedno pristajajo na formalistično usmeritev in jo tako rekoč postavljajo na oltar, Mozeticheve glasbe ne izvajajo. Zato pa je med najpogosteje izvajanimi kanadskimi skladatelji na radijskih valovih: poslušalci pogosto prosijo za predvajanje njegovih del, pred kratkim, recimo, koncerta za violino in orkester, Affairs of the Heart (1997), z na videz preprostimi, vendar prepričljivo zgoščenimi linijami, ki so kot odpiranje v kozmos, v življenje.

V sončnem nedeljskem dopoldnevu, prelepo toplem sredi oktobra, hitim zapisovat skladateljeve misli, medtem ko se mimo naju sprehaja praznična Ottawa. Skladateljeve besede se prebijajo iz prijaznega vrveža, prav kakor se njegova glasba uveljavlja v avizu oddaje Drevo življenja, na francoskem valu kanadskega radia, prepoznavno in vendar sredi ščebetanja otrok, zvokov narave. In podobni zvoki me spremljajo v Guelphu (kjer bodo v prihodnosti izvedli njegovo delo, na spomladanskem godalnem festivalu), medtem ko oblikujem najin klepet v urejeno celoto, medtem ko z enim ušesom prisluškujem radijski oddaji, kot po naključju prav tisti, ki v avizu uporablja Mozetichevo glasbo - in ta deluje kot sidro, fokus, stalnica. In prav tako me skladateljeve besede v pogovoru vlečejo v drugačne sfere, v prostore, od koder najbrž, morda, zagotovo prihaja njegova glasba.

Sprašujem ga o njegovih potovanjih, o stikih z glasbeniki v Kanadi in v tujini, potem ko preletim bogato bibliografijo in diskografijo in opazim, da so njegove skladbe (nad petdeset jih je) izvajali na zahodu in vzhodu Kanade, pogosto v Torontu, Ottawi... Skladba Nocturne (1975) mu je prinesla prvo nagrado združenja CAPAC-Sir Ernest MacMillan Award, leta 1977. Za zadnje avantgardno delo, It’s in the Air, za pihalni kvintet, je leta 1976 dobil drugo nagrado na nizozemskem tekmovanju Gaudeamus. Na zahodu Kanade so mu za tekmovanje godalnih kvartetov, leta 1992 v Banffu, naročili delo Lament in the Trampled Garden - izvajalo ga je devet godalnih kvartetov. Mednarodno tekmovanje violinistov v Montrealu mu je za leto 1995 naročilo delo za violino in klavir, L’Esprit chantant, ki ga je prvič izvedlo petnajst polfinalistov in ga je - kakor številna Mozeticheva dela - posnel kanadski radio. Ena izmed najbogatejših izkušenj je bilo nedvomno potovanje leta 1995 v Belgijo, kjer je bil "vabljeni skladatelj" (composer in residence) na konservatoriju v Gentu in kjer so izvedli devet njegovih skladb na treh koncertih postmodernistične glasbe. Sodelovanje s skladateljem je po izjavah glasbenikov spremenilo njihov pogled na glasbo in umetnost nasploh. Tamkajšnji ansambel Arco Baleno je na svojo zgoščenko posnel Mozetichevo delo Fantasia... sul linguaggio perduto (1981), eno izmed najpogosteje posnetih skladateljevih del, uspešno jo je izvajal tudi marca 1986 na turneji po Sloveniji v okviru GM Odra in zbudil zanimanje za skladatelja, čigar ime zgovorno priča o slovenskih koreninah.

Stik z virom ustvarjalnosti, ki je nedvomno globoko zasidran v duhovnosti, veje iz vsakega Mozetichevega tona, iz vsake harmonije. V bistvu ne pove, po katerih notranjih poteh je hodil v teh letih odmaknjenosti od mestnega vrveža, da so se mu odprla tista prava vrata... Na obisku pri njem, na otoku Howe, kamor se pride s trajektom in kjer razpadajoči skednji in zarasle poti, skupaj z mirno prežvekujočimi kravami povsod ob neasfaltirani cesti, dihajo druge prostore in čase, še vse drugače dojamem skladateljevo odločitev, umakniti se iz torontske gneče in naglice. Kam bo odšel s tega otoka, še ne ve, odprt je za nove glasbene in življenjske izkušnje.

Ko se na peči iz litega železa, v prikupni hiški, počasi mehča kostanj, pozorno poslušam dela, ki jih je veliko premalo na tržišču in so kljub prepoznavnosti, istemu občutku domačnosti, različna, vsako zase posebna celota, svet zase. Tako veliko laže povezujem niti, vsaj zaslutim, kje v osebnosti, kje v življenjski poti ustvarjalca so skriti tisti delčki, ki vsak zase in vsi skupaj pomagajo ustvariti celoto, skladbo, glasbeno sporočilo, tisto posebno hrepenenje, ki veje iz Mozetichevih zvokov. Enkrat samkrat izvedena monumentalna skladba za bariton, zbor in orkester, Death and the Morning Star (1987), je nekakšen manifest skladateljeve zavezanosti duhovnosti, iskanju jedra, zadnje danosti. The Passion of Angels (1995), za dve harfi in orkester, uteleša vso eteričnost, spevnost - in obenem odprtost te glasbe, za notranja dogajanja, za notranje pretrese, za čustva, za občutja, za mir in veselje.

Metka Zupančič

Življenje je poskus pomiritve s samim seboj. Včasih nam uspeva bolje, včasih slabše, trudimo se, da bi to postal naš vsakodnevni cilj, približujemo se mu in se od njega odmikamo.

Življenje se poraja iz dinamike in napetosti. Ko družbeni sistemi poskušajo uporabljati uravnilovko, ljudje postajajo avtomati, prav kakor pod vplivom zdravil, ki spreminjajo njihovo bit. Življenje je kot valovanje, nikoli enako, nikoli popolno.

Rad posplošujem, rad iščem stalnice. Pisanje glasbe je po svoje posploševanje: seganje ven iz mene samega, v prostor, kjer "moje" postane "skupno", splošno...

Grški vzor lepote, kjer se etika združuje z estetiko, ima morda v sebi klice tudi za prihodnost. Glasba je prostor, kjer lahko pridemo v stik sami s seboj, kjer lahko odpišemo, vsaj za trenutek, skrbi in težave. Umetnost je prostor, kjer prihaja do stika s transcendenco.

Glasba kot meditacija, glasba kot iskanje loka, stalnosti, miru, namesto nihanj, dramatičnih vsakodnevnih pretresov, tekmovanja, borb...

V stiku z umetnostjo doživimo nekakšno presvetlitev. Morda je svet umetnosti resničnejši od stvarnosti...

Idealna doživetja so konec koncev mogoča le v naši notranjosti - mi smo tisti, ki oblikujemo ideale, ki nečemu dajemo smisel in vrednost idealnega...

Diskografija:

Water Music za flavto, violo in violončelo. Kanadska založba RCI:#536. 1982.

Sonata za flavto in kitaro. Švedska založba BIS:CD320. 1985.

EL DORADO; DANCE OF THE BLIND; PROCESSION; FANTASIA … skladbe za godala, harfo in harmoniko. Kanadska založba CBC – Musica Viva: MVCD 1038. 1991.

BAROQUE DIVERSIONS za violo solo. Kanadska založba Centredisc CMC-CD 4492. 1992.

LAMENT IN THE TRAMPLED GARDEN za godalni kvartet. Promocijska zgoščenka the Banff School for the Arts in Royal Bank. 1993.

SONGS OF NYMPHS štiri skladbe za harfo solo. BIS:CD-649. 1994. (Na albumu z naslovom CANADIAN HARP MUSIC, ki je leta 1995 prejel Juno Award.)

DANCE OF THE BLIND za harmoniko in godalni trio. Zasebna založba MusicaandPoesia v Italiji. 1994.

CALLA LILIES – drugi stavek koncerta za oboo in godala na albumu z naslovom Forgotten Gardens. Kanadska založba Cansona. 1996.

FIVE PIECES FOR SOLO GIUTAR. Centrediscs: CMC-CD 6198. 1998.