Kozmična Amerika

Kraljica gospela

Veliko ameriške glasbe je nabožno obarvane, in če boste kdaj resnično zabredli v njene vode, boste presenečeni, kako različni izvajalci bluesa, countryja in soula so v trenutkih skesanosti segali po istih pesmih gospela. Za njegovo veliko priljubljenost se moramo v veliki meri zahvaliti Mahalii Jackson, skromni pevki, ki je poleg Golden Gate Quarteta vizionarsko določila zvočno obliko te glasbe in v petdesetih ter šestdesetih letih veliko nastopala v Ameriki in celo v Evropi. Glasbena zgodovina njenih iz srca izkričanih pridig ne bo nikoli pozabila.

Življenjska zgodba Mahalie Jackson (1911-1972) je zgodba o nekem pomembnem obdobju v ameriški politični in glasbeni zgodovini. Jazz je bil mlad, gospel je bil zaradi angažiranosti med črnskim občinstvom izjemno močan in priljubljen, Mahalia Jackson pa je uživala takšen ugled, da jo je revija Downbeat uvrstila med najboljše pevke v deželi, se pravi v družbo Elle Fitzgerald, Billie Holiday in Sarah Vaughan.

Mahalia Jackson se je rodila v revnem New Orleansu v veliki družini in začela kot štiriletna deklica prepevati v baptistični cerkvi. “Njen glas je bil dvakrat večji kot ona,” so v spominih zapisali ljudje, ki so jo poznali. Pri desetih letih se je preselila v Chicago in tam pod vplivom Bessie Smith in Ma Rainey začela uspešno kariero. Pela je gospele, hvalnice, črnske duhovne pesmi in celo skladbe belskega južnjaškega gospela. V nasprotju s člani znamenitega Golden Gate Quarteta, ki so za denar peli tudi priljubljene popevke, se nikoli ni ukvarjala s posvetno glasbo. Dosledno je pela le Gospodu. Organizatorji koncertov so jo predvsem na začetku kariere velikokrat ogoljufali in velikokrat je pela zastonj. Njena glasba je pravzaprav težka in zahteva zbrano poslušanje. Otožni in prodorni kontraalt, ki dobesedno doni iz vsake pevkine izvedbe, je verjetno vrhunec nabožno obarvane glasbe na tem planetu. Mahalia Jackson je tudi v poznem obdobju kariere, ko je bila na odru večkrat bolna kot zdrava, znala iz glasu iztisniti zadnje atome moči. Imela je pester in skrbno pripravljen repertoar. Črnske duhovne pesmi ali spirituali so črnska glasbena oblika, nastala iz črnskih spiritualov in deloma tudi bluesovske tradicije. Hvalnice imajo korenine v evropski glasbi prejšnjega stoletja, črnski gospel pa verjetno korenini v jazzu in bluesu, delovnih pesmih in glasbi afriških ljudstev. Če boste o razliki med gospelom in spiritualom vprašali kakega črnskega izvajalca, vam bo dejal, da je včasih sicer težko določiti mejo, vendar gotovo drži pravilo, da so spirituale peli bolj izobraženi glasbeniki, ki so poznali note in so bili sposobni zapletenih aranžmajev, medtem ko je gospel večinoma ostal v rokah preprostih podeželskih glasbenikov, ki so se doma spremljali na kitari ali kakem drugem glasbilu in ob nedeljah peli ali bolje rečeno kričali ob bogoslužju v baptističnih cerkvah. Diamanda Galas nam je dala jasno vedeti, da je bila ta glasba velikokrat tudi angažirana in da po svoje celo roti Boga, naj omili kazni. Tudi Mahalia Jackson ni bila izjema. Pela je na zborovanjih Martina Luthra Kinga in se s pesmijo po svoje borila proti rasnemu razlikovanju. Moči njenega petja so se velikokrat uprli vase zaverovani duhovniki in jo večkrat nagnali iz cerkve. Morala jim je razložiti, da na ameriškem jugu pri bogoslužju pač pojejo tako doživeto.

Glas Mahalie Jackson se je dotaknil marsikaterega srca. Med njenimi gorečimi oboževalci so bili Louis Armstrong, Lyndon Johnson, Carl Sandburg, Dinah Shore in Martin Luther King. Prvič je snemala že leta 1937, največ pozornosti pa so dobile njene plošče za založbo Columbia. Na zadnjo pot na pokopališče v predmestju New Orleansa so jo pospremili tisoči. Eno najbolj presunljivih različic skladbe A Satisfied Mind boste našli prav v zapuščini te nepozabne pevke.

Glasbo Mahalie Jackson boste lahko spoznali v sredo, 23. decembra, ob 22.30 v oddaji na drugem programu Radia Slovenija in v petek, 25. decembra, ob 19.30 v ponovitvi na tretjem programu.

Jane Weber

Izbrana diskografija in bibliografija:

Jules Schwerin. Got To Tell It. Oxford University Press, 1992.

Mahalia Jackson, I Sing Because I’m Happy (Folkways, 1992)

Jules Schwerin je neodvisni filmski režiser in producent. V svetu filma je najbolj znan prav po čudovitem dokumentarnem filmu o naši junakinji. Knjiga sloni na intervjujih z Mahalio, narejenih leta 1952 v njenem stanovanju v Chicagu. Našli boste tudi popolno diskografijo kraljice gospela, najbolj vnetim ljubiteljem te glasbe pa priporočamo tudi kaseto založbe Folkways s posnetkom omenjenega intervjuja. Kaseto z naslovom I Sing Because I’m Happy, ki ima izjemno dokumentarno vrednost, je produciral avtor te knjige (Smithsonian Folkways, Center For Folklife Programs and Cultural Studies, 955 L’Enfant Plaza, Suite 7300 MRC 953, Smithsonian Institution, Washington DC 20560, USA).

Laurraine Goreau. Just Mahalia, Baby. Pelican, 1975.

Med najboljša dela o Mahalii Jackson brez dvoma sodi odlična knjiga Laurraine Goreau. Avtorica je pevko spremljala na turnejah in tako iz prve roke spoznala blišč in bedo življenja najbolj razvpite pevke gospela. Spoznala je, kaj pomeni biti črnec v svetu, ki ga vodijo belci. Laurraine je nadarjena novinarka, zato je knjiga berljiva, natančna in ob življenju in delu Mahalie Jackson razkriva tudi njeno vodilno vlogo v svetu gospela.

Mahalia Jackson, The Apollo Sessions Vol. I/II (Pair Records, 1995)

Številni poznavalci so si edini, da med najboljše posnetke Mahalie Jackson sodijo plošče iz obdobja, ko je snemala za razmeroma majhno založbo Apollo. Na trgu so danes dosegljivi vsi posnetki Mahalie Jackson za založbo Apollo, za prvo srečanje in primerjavo s posnetki iz poznejšega obdobja pa vam priporočamo zbirko dveh albumov, vnovič izdanih pri založbi Pair.

Mahalia Jackson, Gospels, spirituals and hymns (CBS, 1991)

36 posnetkov iz obdobja od leta 1954 do leta 1969 ne sme manjkati v nobeni spodobni fonoteki ameriške glasbe. Če želite še več, posezite tudi po drugem delu te zbirke z znamenitim koncertom, posnetim leta 1958 v Newportu.