Bare Goran

Ne morem lagati

Hrvaška skupina Majke sodi med najvplivnejše rockovske zasedbe z ozemlja nekdanje Jugoslavije, ki je z rudimentarnim rockanjem in iskrenimi besedili skupaj z beograjskimi Partibrejkers utrla pot rock and rollu v teh krajih. Do danes so se Majke bistveno spremenile, postale so mehkejše, ne več tako surove in samodestruktivne. K temu je zagotovo bistveno prispeval karizmatični pevec Bare Goran, ki je z basistom Kilmistrom pravzaprav edini član prvotne vinkovške postave Majk. Prav z njim smo se pogovarjali pred zadnjim nastopom Majk v ljubljanskem klubu K4, ki se je zgodil 19. novembra in ki je v zraku pustil skrivnosten vtis, da ni šlo vse tako, kot bi moralo, in da imamo danes opravka z novimi Majkami.

"Nisem musliman, nisem katolik, nisem pička materina, moj bog je sonce. Sledil mu bom, in če bo treba, naredil tudi 50 albumov. Če greš po svoje, potem boš ljudem pokazal, kaj si hotel, in zato ti bodo čestitali."

Ali se še spomniš tistega koncerta v Ilirski Bistrici čisto na začetku devetdesetih, ko ste nastopili pod imenom Bare Band. Če se ne motim, je bil to celo edini koncert, ko niste nastopili pod imenom Majke.

Misliš, Bare Goran Group?!!

Da, zakaj ste se potem ponovno preimenovali v Majke?

Takrat sem mislil, da je konec z Majkami, vendar so me fantje iz Ilirske Bistrice poklicali in povabili, da naj pridemo igrat k njim. Zbral sem Korozijo, Čalića in Nišića, vedno več smo nastopali. Za ime Bare Goran Group sem se odločil na osnovi Henry Rollins Band. Medtem ko so drugi težili, da naj se vendarle imenujemo Majke, da je dobro ime in da bi tudi nadaljevali kariero s tem imenom. Pa sem pristal.

To je bil čas vojne na Hrvaškem, tedaj ste veliko nastopali po Sloveniji, tako rekoč kalili ste se na slovenskih koncertnih odrih.

Če bi lahko, bi se takrat zagotovo preselil v Slovenijo. Razpoloženje mi je bilo zelo všeč. Veliko se je igralo, bilo je veliko skupin, festivalov, klubov. Rock and roll je bil takrat za polovico večji kot danes. Če ne bi bilo Slovenije, verjetno Majke ne bi več obstajale. Jaz pa bi verjetno umrl nekje z iglo v roki.

Z mirom ste se veliko bolj posvetili Hrvaški. Šlo je za pravi predor med hrvaško publiko.

Ko smo posneli prvi album Razum i bezumlje, smo bili zelo popularni po vsej Jugoslaviji. Potem je prišla ta jebena vojna in vse je razbila. Na Hrvaškem niso poslušali rock and rolla, večina se jih je borila, bila je samo Slovenija. Po vojni smo izdali ta nesrečni album Milost, na katerem je pesem Ja sam budučnost, ljudje so jo vzljubili. Prav zaradi nje so nas ljudje opazili in na Hrvaškem smo postali popularnejši. Vendar sem sam tonil v odvisnost. Pa ne samo jaz, tudi drugi člani skupine, zato je prišlo do ponovnega razpada. Konec leta 1995 smo se ponovno sestali, posneli album Vrijeme je da se krene, ki je bil zelo dobro sprejet, in postali smo ena najpopularnejših skupin na Hrvaškem. Prodali smo čez 20 tisoč izvodov, v Srbiji čez 20 tisoč piratskih izvodov. To je naš najbolje prodajani album. Začeli smo s koncerti, ki jih ni bilo konca. Sledil je nesrečni živi album, ki mi ni všeč.

Zakaj?

Ma, sploh ni bil potreben, ampak... Sledilo je snemanje albuma Put do srca sunca, ki je nekakšen prehodni album. Gre za album, na katerem se nekdanji zvok skupine spreminja v nekaj novega. Vedeti moraš, da me danes ne zanimajo več samo hard rock in punk rock in kakšna psihedelija, danes sem bolj v folk vodah, poslušam veliko countryja, country bluesa, bluesa, soula in Stax zvoka. Celo nemška elektronska godba iz sedemdesetih, kot so Kraftwerk in Can, me je začela zanimati. Rad imam Grama Parsonsa, ker mi je njegova poetika in glasba zelo cool. Nekateri so me napadli, da poslušam country. Ej! Ne poslušam countryja, poslušam Grama Parsonsa. To je podobno, kot če bi rekel, da ker poslušaš rap, poslušaš Puffa Daddyja. Vsak pravi hip hop frik ti bo takoj pljunil v faco in te vprašal, če si normalen. Razumeš? Imaš Puffa Daddyja in imaš Public Enemy! To je kot nebo in zemlja, vendar je oboje hip hop. Tudi v country glasbi obstajata Gram Parsons in Kenny Rodgers. Nimam rad countryja, ampak izvajalca, posameznika. Enako kot v heavy metalu, nimam rad heavy metala, imam pa rad Motorhead. Rad imam Grama Parsonsa, Motorhead, Otisa Readinga, in če vse to združiš, dobiš pravi pekel. Rad imam tisto, kar je zame lepo in kar mi pade v uho, ter to vržem v svoj izraz.

Kaj se je zgodilo?

Še vedno poslušam MC 5, vendar je kavelj v načinu mojega življenja. Danes poslušam glasbo, ki je v skladu z mojim življenjem. Nisem več tip, ki bi spal na cesti, imam stanovanje. Ne tekam več za mamili. Imel sem veliko težav z alkoholom, to se tudi vidi na albumu Vrijeme je da se krene. Na zadnjem pa se vidi, da imam težave z možgani, da izgubljam stik z resničnostjo. Danes se ta stik ponovno vrača, samo gledam, kaj se dogaja okoli mene. Mislim, da bo moje prihodnje početje zelo socialno naravnano. Ne le socialno, spregovoril bom tudi o svojih frkah. Vendar to ne bodo več tako slikovite zadeve kot nekoč. Moje življenje ni več tako nevarno. Ne morem peti o nevarnosti, če nisem več nevaren. Preprosto ne morem lagati, kako sem na robu in da bom vsak čas umrl. Ne! Ne morem lagati, pojem o tistem, kar se mi dogaja.

Ali je k tej ureditvi življenja prispevalo tudi delo z založbo Jabukaton? Dozdeva se mi, da ste končno le našli stalnega založnika in da je veliko pripomogel k vsem pozitivnim spremembam v tvojem življenju.

Da bi slikal, potrebuješ barve. Da bi si jih kupil, potrebuješ denar. Podobno je z mano. Da bi pel in da bi ustvarjal nove pesmi, potrebujem sredstva za življenje. In jih imam. Nisem bogat, a imam dovolj za življenje, tega prej nisem imel. Morda so zato tudi tiste pesmi tako polovične. Sedaj, ko imam sredstva za življenje, imam pogoje, da naredim kaj tako, kot si želim, in da naredim najboljše. Da kaj narediš, potrebuješ ravnotežje. Če si prebogat, ni redu! Če si prereven, tudi ne! Ravnotežje mora obstajati, tako lahko greš naprej. Prav založba nam je to omogočila. Ni mi več treba skrbeti, ali bom jutri imel za cigarete in ali bom lahko plačal stanovanje. Lahko razmišljam o drugih stvareh.

V novi glasbi Majk ni več neposrednega, surovega, primarnega upora.

Večina ljudi, ki pride v moja leta, se pravi v triintrideseto leto, ali umre ali pa spremeni svoje življenje za 180 stopinj. Poglej, Hendrix je umrl, bog ve, kaj bi danes počel, če bi živel. Poglej vse te ljudi, morali so umreti, ker drugače ni šlo. Tisto, kar te uniči, te naredi močnejšega. Danes sem veliko močnejši, lahko govorim o stvareh, o katerih drugi ne morejo. To pa samo zato, ker sem jih poskusil na lastni koži. Z izkušnjami dam lahko ljudem nasvet, naj se ne učijo na napakah, ampak naj začnejo razmišljati, naj vidijo, kaj je dobro in kaj ne, naj ne gredo kot slepe ovce za nekim idiotom. Razmišljati moraš s svojo glavo, nihče ne sme biti pasiven, ampak aktiven. Naj naredi skupino, razumeš, da v glavnem sam sodeluje v vsem tem.

Na Hrvaškem polnite dvorane, v Zagrebu polnite Dom športova. Ali si morda v tem času že opazil kakšen napredek pri publiki, v množici, na katero se ravno ne moreš zanesti.

Pazi! Množica je množica. Ne zanima me, koliko ljudi je na koncertu. Želim jim le posredovati sporočila. Po nekem koncertu so prišli k meni nekateri bolniki iz vinodolske bolnice, kjer sem bil tudi sam pacient. Človek mi je s solzami v očeh dejal, da je razmišljal o samomoru in da sem mu rešil življenje. Da zaradi poslušanja nekaterih mojih pesmi tega ni naredil. To mi je dovolj. Če kaj takega slišim, mi res zadostuje. Želim, da se ljudje na koncertu zabavajo in da pozabijo na vsakodnevne tegobe, vendar si želim tudi, da jim kaj ostane v glavi.

Komad Vrijeme je da se krene je postal nekakšen slogan za demokratizacijo na Hrvaškem, v času podpore Radiu 101 se je veliko vrtel.

Saj veš, kakšni so politiki, vzamejo, kar jim odgovarja. Takrat so bile volitve na Hrvaškem in nekatere leve stranke so besede vzele kot nekakšen slogan za vstajo, da se gre naprej. Pesem pa je pravzaprav tragična, govori o mojem vsakodnevnem uničevanju. Bili so res trenutki, ko sem se pogovarjal sam s seboj. Zbudil sem se in si rekel: "Vrijeme je da se krene!" Padel je konjak, pa še pet, in spet sem si rekel, da moram naprej. Napil sem se ga, da sem šel lahko naprej. Ko sem se ga napil, sem se špricnil - in šel naprej. Maksimalno sem se uničeval. Sploh mi ni jasno, kako sem preživel.

Vsak naslov vaše plošče govori o obdobju, v katerem so se tedaj Majke znašle. Na primer: z albumom Milost kot da ste želeli prositi milosti. Pa še sam si rekel, da je to nesrečen album.

Nisem prosil milosti, razumevanja; bolj sem prosil boga, da naj mi da več milosti. To je bilo najhujše obdobje v mojem življenju. Bil je začetek konca. Če pred letom dni ne bi šel k zdravniku, se verjetno zdaj ne bi pogovarjala. V začetku letošnjega leta, ko sem prišel v bolnico, mi je zdravnik rekel: "Pričakuj, da boš v roku desetih dni, dveh..." V glavnem, da bom umrl. Lahko bi nadaljeval z vsem tem sranjem in bi umrl, vendar sem se odločil za življenje. V življenju iščem lepoto, želim si lepega življenja.

Kako sprejemaš danes, ko si čist, glasbo, ki jo igrate in ki ste jo igrali. Zanima me razlika med sedanjostjo in preteklostjo, razlika je očitna tudi v besedilih. Današnja govorijo o prihodnosti, o svetlih stvareh...

Ko sem pisal besedila za prve tri albume in še četrtega, sploh nisem razmišljal. Preprosto je šlo iz mene, kot bruhanje. Saj veš, ko se ga preveč napiješ, vse izbruhaš. Toliko se mi je zgodilo, da sem moral vse vreči iz sebe. Šlo je za bruhanje, ki so ga fantje postavili v glasbeno obliko. Danes se velikokrat ustrašim vseh tistih situacij, v katerih sem bil. Bil sem nor, zelo nevarno nor. Danes delam nekatere pesmi, ki si jih želim; želim, da bi bile zelo močne. Čez leto bom zagotovo izdal album, solističen ali pa z Majkami, ki bi moral biti remek delo. Dokler tega ne naredim, se ne bom umiril. Besedila bodo govorila tudi o mamilih, vendar z drugega stališča. Zakaj sem začel jemati mamila? Zajebal sem se. Mamila sem začel uživati, ker sem bil proti vsem avtoritetam. Proti politiki, proti policiji, proti vojski, proti vsem. Na koncu pa sem postal suženj politike, saj politiki kontrolirajo prodajo mamil. Mislim, da bo ta zadeva zelo zadela ljudi, ki vladajo, in tiste, ki samo poslušajo glasbo, na primer delavce, lenobe, mularijo in punkerje. Želim si, da bi stresel ljudem glave, da bi začeli več sami razmišljati, in to pozitivno. Veš, danes si ljudje želijo, da bi pel Izazivajmo nerede, vendar je pesem preplehka, da bi jo pel, zato je tudi ne pojem. Naredil bom veliko močnejše pesmi. In ko jih bom zapel, bo res prišlo do neredov.

Na Hrvaškem se je tudi po vaši zaslugi pojavilo celo število skupin, kot so Kojoti, Maroderi. Rekel bi celo, da je ta rockovski zvok postal na Hrvaškem že čisti mainstream.

To ni v redu. Čisto nekaj drugega je, če z vplivom spodbudiš človeka k nekemu dejanju, ne pa, da te le začne posnemati, kopirati. Ne sme se kopirati, treba je delati kaj svojega. K meni je prišel neki zagrebški hiphoper iz skupine ... joj! pozabil sem, neko angleško ime imajo ... in mi rekel, da se je našel v nekaterih mojih besedilih. To mi je veliko boljše, kot pa da vidim tipa, ki ponavlja iste rife in poje o stvareh, ki mu ne pristojijo. Všeč mi je samosvoj človek, nimam pa rad kopiranja. Na primer: Res Nullius so simpatična skupina, vendar njihova navdušenost nad Partibrejkersi... ne vem, ni mi v redu.

Spomnil si me, da ste pravzaprav nastali skoraj istočasno kot Partibrejkers. Kako gledaš na dejstvo, da ste z njimi pustili globoke sledove med tukajšnjo publiko in da sodite med pomembnejše skupine za razcvet rock and rolla na ozemlju Jugoslavije.

Škoda, ker se je zgodila ta vojna. Če je ne bi bilo, bi bile sledi še globlje, kot so. Partibrejkers so od nekdaj urbani rockerji, medtem ko smo mi bolj rockerji s ceste in z zemlje - saj veš, da ob vsaki cesti leži zemlja. Šlo je za rock and roll potovanja med majhnimi mesti, medtem ko so Partibrejkers tipična mestna skupina. Ko smo začeli igrati in ko smo rockali, nihče med nami sploh ni pomislil, da bi lahko še kdo počel podobno zadevo. In potem sem jih nekega nedeljskega popoldneva videl na beograjski televiziji, nisem mogel verjeti. S tem, ko so se pojavili na TV ekranu, so mi vlili toliko moči, da sem nadaljeval, da sem šel naprej. Oni so ena stran medalje, mi pa druga.

Vaša nacionalna televizija je zelo vplivna pri vas. Veliko se pojavljate na njej?

Poslušaj, televizija mi služi kot reklama. Ljudje me sprašujejo, kako mi ni nerodno nastopati v družinski oddaji Sunce. Meni so vse oddaje na TV isto sranje, to je oblika reklame. Ko si na TV, ti cena raste, jaz pa od tega živim. Ljudje, ki me bodo videli na TV, bodo slišali tudi moje sporočilo. Ne igram le zase, igram zase in za ljudi!

Ali bi lahko rekla, da si nekoč več igral zase?

Pazi! Če bi igral samo zase ... še danes igramo iz užitka, ampak če bi igral samo zase, potem skupini ne bi dal imena, igral bi svoji hišici, zaposlil bi se na banki. Toda odločil sem se, da igram pred ljudmi, zase in za njih. Tega se držim še danes. Lahko bi se zaposlil v kakšnem podjetju, lahko bi prodajal mamila, vendar mi to sploh ne pade na pamet. Edino, kjer se najdem, je rock and roll.

BIGor