Yo La Tengo/Dump

Trd je rockovski kruh, še posebej, če glasbeniki sledijo predvsem lastnim vzgibom in se ne podrejajo željam množičnega okusa in zahtevam popularnoglasbenega trga. Yo La Tengo že leta vztrajajo na obrobju, brez omembe vrednih vzponov in padcev. Naj se sliši še tako obrabljeno, trio iz Hobokena, New Jersey, ustvarja glasbo iz čiste ljubezni, in prav ta botruje trmastemu vztrajanju. Po nastopu na letošnjem festivalu v angleškem Readingu se je le basist James McNew odzval povabilu na pogovor, medtem ko sta si zakonca Ira Kaplan in Georgia Hubley želela le miru in sprostitve. Nič hudega, James je že leta stalni član skupine in enakovreden avtor glasbe, poleg tega deluje tudi z lastnim projektom in je karseda odprt za različna sodelovanja. Nazadnje z neutrudnim Jadom Fairom, s katerim so Yo La Tengo po dolgoletnem prijateljevanju le izdali skupno ploščo Strange But True.

James McNew ni originalni član Yo La Tengo. Skupina je prva leta delovala kot duo Ira/Georgia z gostujočimi glasbeniki in objavljala bolj ali manj uspešne plošče za majhne ameriške založbe. In potem je prišel James… "Pridružil sem se jima pozimi leta 1991. Prej sem nekaj let igral v skupini Christmas, in ko smo si za nekaj časa vzeli premor, sem se jima priključil kot prostovoljec. Najprej smo imeli kratko ameriško in evropsko turnejo, izvrstno smo se ujeli, potem so Christmas razpadli, preselil sem se v New York in sem že skoraj osem let član Yo La Tengo."

V vsem tem času so Yo La Tengo neprekinjeno izdajali plošče in redno nastopali. Vendar jim tudi to ni (bilo) dovolj. Radi se odzovejo povabilom k sodelovanju, in tako lahko slišimo Georgijo na novi plošči Sue Gardner iz Run On, Ira je priskočil na pomoč skupini Stanton-Miranda in za povrh ima James svoj projekt Dump. Le kako jim uspe uskladiti vse dejavnosti? "Hecna stvar pri tem je, da imam normalno službo, kot vsak drug. Pravzaprav mi glasba pomeni zgolj zabavo. Res je, da so Yo La Tengo naša glavna skupina, posvetimo ji večino našega prostega časa. Ampak ko imam doma čas, ustvarjam sam le za zabavo, in vsi igramo še z drugimi glasbeniki."

V času, ko so domači snemalni studii dostopni praktično vsakomur, ni težko že z malce znanja in predvsem občutka za kompozicijo zvoka ustvariti kakovosten posnetek po lastnih željah. In vendarle, živa interakcija zagotovo še ne bo izumrla in tudi James največ užitka najde v sodelovanju z drugimi glasbeniki. "Večino naredim sam. Včasih kdo priskoči na pomoč pri snemanju, na primer Georgia ali kitarist Dave iz skupine Hypnolovewheel, Barbara Manning in Chris Knox. V živo zelo redko nastopam kot Dump, mogoče enkrat ali dvakrat na leto. Tudi plošče je težko najti, ker so natisnjene v majhnih nakladah. Polovico prodam v Ameriki, polovico v Evropi. Če se potrudiš, jih najdeš. Ampak med rabljenimi ploščami jih ne boš našel, nihče jih ne prodaja."

Yo La Tengo črpajo iz bogate zakladnice predvsem ameriškega rocka. Nadvse podkovan je prav nesojeni vodja Ira Kaplan; preden je čez rame obesil kitaro, je o glasbi predvsem pisal. Obenem je bil in je še strasten zbiralec plošč in poznavalec najbolj obskurnih skupin, ki se jim je kasneje tako ali drugače poklonil s svojo skupino. Vrsta avtorjev in pesmi, ki so jih Yo La Tengo že vzeli na piko, je skoraj nepregledna. Vije se od priznanih ikon popularne glasbe (Bob Dylan, Lou Reed, Kinks…) do večini neznanih (Daniel Johnson, The Urinals, celo Dead C). Kako torej skupina izbira med tako raznolikimi pesmimi? "Večinoma izbiramo pesmi, ki jih imamo radi in jih igramo na vajah. Običajno že začnemo vajo s pesmimi, ki jih vsi poznamo. Včasih vse izpade grozno, včasih zveni dobro. Nikoli ne veš. Nazadnje smo na koncertu na Novi Zelandiji igrali samo priredbe. Tudi prej smo že počeli kaj takega. Na primer, v Nemčiji smo pred vrata dvorane postavili koš, v katerega so obiskovalci metali listke z željami. Med koncertom smo na slepo vlekli listke in igrali vse te pesmi. Res je bilo zabavno."

Predvsem na zadnjih dveh rednih albumih, Electr-O-Pura in I Can Hear Heart Beating As One, je skupina počasi obrnila hrbet klasičnemu kitarskemu rocku. Ali vsaj razširila možnosti osnovnih glasbil z rabo starih dobrih analognih klaviatur. Pesmi naenkrat niso omejene na klasične tri minute, struktura je mnogokrat obrnjena na glavo, a istočasno lahko Yo La Tengo zvenijo nežno in občuteno. Kako vidi razvoj skupine James McNew? "Album I Can Hear Heart Beating As One je bolj raznolik in eksperimentalen. V mnogih pesmih sploh ni kitar ali pa je solo, na primer, zaigran na trobento. Več je klaviatur. Vendar je Electr-O-Pura izredno pomemben album za razvoj skupine, ob izidu se mi je zdel naš najboljši album do tedaj. Namreč, začeli smo skladati skupaj, medtem ko smo prej skupaj le dokončali pesem, ki jo je kdo že prinesel na vajo. Sedaj izhajamo iz skupnih improvizacij, to je bolj zabavno."

Precej na hitro je nastala tudi glasbena predloga za skupni album z Jadom Fairom. Tudi ni mišljeno, da bi glasba prevzela vodilno vlogo, temveč so v prvem planu iskriva besedila vodje skupine Half Japanese. Večinoma obira široko polje človeške neumnosti, s poudarkom na neuresničljivih željah malega človeka, ki pod vplivom ameriških sanj hlepi po širšem odobravanju in slave vrednih dejanjih. Yo La Tengo in Jad Fair so 22 pesmi posneli v vsega dveh dneh in zagotovo glasbeno gledano album Strange But True (Matador, 1998) ni ne-vem-kakšen dosežek. Je prej dokaz nebrzdane ustvarjalnosti, ki se kaže v številnih prebliskih, ki se niti niso imeli časa dokončno oblikovati. Konec koncev marsikdo šteje Half Japanese za pionirje tako imenovanega lo-fi zvoka. "Smo prijatelji, in preden smo se sploh spoznali, sem bil velik ljubitelj Half Japanese. Ko smo snemali ploščo, je Jad stal v kotu sobe in dajal znak, kdaj naj začnemo igrati in kdaj naj se ustavimo. Že prej smo imeli z njim nekaj koncertov in smo preigravali komade Half Japanese. Jad je izreden glasbenik, pevec, umetnik. Zabavno je bilo delati z njim."

Z leti običajno popusti ustvarjalni zagon. Yo La Tengo so hvale vredna izjema, in še vedno jih lahko vidite, kako z roba odra z vidnim užitkom opazujejo nastop kolegov. Torej bo James kar pravi, da ga z zaupanjem povprašamo o kreativnejših skupinah, ki so jih v zadnjih letih Yo La Tengo videli in slišali na koncertnih potepanjih. "Nocoj (Reading 1998, op. a.) igra nekaj dobrih skupin. Arab Strap in Mogwai so dobri, res so vse te skupine iz Glasgowa odlične. The Pastels so objavili krasno ploščo, Belle and Sebastian so prav tako dobri. Rad imam µ-Ziq, ki je bolj elektronska glasba, Hanadencha (fonetično, neznanka za podpisanega) iz Osake igrajo izjemno instrumentalno glasbo, preprosto fantastični so; zanimivi so še eni Japonci, Cornelius; mislim, da zadnje čase obstaja res veliko dobre glasbe."

Janez Golič