Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Zlato Kreč

Natalie MacMaster

Igrala bom, dokler me ne raznese.

Najmočnejše oporišče keltskih goslačev onstran Atlantika, v "Novem svetu", je na vzhodni obali Kanade na otoku Cape Breton v provinci Nova Škotska. Pravijo, da se je bolje odpraviti na Cape Breton kot na Škotsko, če želite slišati prave keltske zvoke. V capebretonskem slogu goslanja so se menda ohranili surovost in občutja, ki so se na Škotskem v stoletjih zlagoma porazgubila zaradi tekmovalnosti in čiščenja ostrih in umazanih robov.

Otok, katerega prvotni prebivalci so bili Indijanci Mi’qmac, so konec 18. in na začetku 19. stoletja naselili Škoti s severnih otočkov ter z Višavja (Highland). Emigracija je bila posledica vrste travmatičnih dogodkov, katerih stopnjevanje so bile čistke Višavja. Kakih 12.000 jih je prišlo do leta 1851. S seboj so prinesli svoj jezik (gaelic), folkloro in običaje ter glasbo, pesmi in ples. Gaelic je zatonil zelo hitro, zato pa se je veselo razcvetela glasba. Najbolj izpostavljeno tradicionalno glasbilo so postale gosli. Glasba se je iz generacije v generacijo prenašala z majhnimi spremembami, kot je pač normalno. Najbolj očitna sprememba v razvoju tradicionalne capebretonske glasbe se je zgodila med kraljevanjem klavirja, ko je ta sčasoma postal glavni spremljevalni instrument goslim. Nastal je tipični capebretonski slog. Osnovna funkcija tamkajšnjega goslaštva je bila, tako kot drugod, seveda glasba za ples, ki je pomembna za družabnost in kot samostojna umetniška oblika. Na geografsko izoliranem ozemlju otoka Cape Breton so najbolj pogoste plesne oblike strathspey, jig, reel, air in march ter manj pogosti clog in hornpipe. Capebretonci pravijo, da je njihov ples čisto pri tleh, saj naj vse gibanje prihaja le izpod kolen, tako, da se pri tem uporabi čim manj prostora. To je bil prvi glavni kriterij goslačev pri izbiri repertoarja in sloga.

Natalie MacMaster se je rodila pred petindvajsetimi leti na Cape Bretonu v družini, v kateri kar mrgoli odličnih glasbenikov, zavezanih glasbi prednikov. Njen stric Buddy MacMaster je eden najbolj čaščenih goslačev na otoku. Boljšega učitelja od njega si ne bi mogla ne želeti ne zamisliti. Po sedmih letih učenja igranja gosli, Natalie izda prvi kasetni album Four On The Flour pri lastni založbi MacMaster Music Inc. Čez dve leti izide naslednji kasetni album Road To The Isle. Ta ji za leto 1992 prinese nagrado East Coast Music Awards (ACMA) v kategoriji najboljšega tradicionalnega umetnika. Leta 1993 postane z albumom Fit As A Fiddle instrumentalistka leta. Po treh albumih se prične za Natalie zanimati Warner Music Canada. Po sklenitvi pogodbe izide album No Boundaries pod producentsko taktirko Chada Irschicka, znanega po delu z The Rankin Family in Loreeno McKennitt. Pesem The Drunken Piper, ki jo kot gostja poje Cookie Rankin iz The Rankin Family, postane hit in je celo deležna plesnega remiksa.

Album prinese kup uspešnic in video spotov. Leto 1997 prinese še štiri nominacije in tri nagrade ACMA (umetnica leta, tradicionalna umetnica leta, instrumentalistka leta). Pred uspehom albuma No Boundaries je bila Natalie plaha izvajalka. Resda se je povzpela na oder in na njem igrala, pa vendar ni igrala množici pod njim. Po uspehu No Boundaries se je popolnoma spremenila in sprostila. Uspeh ji je vlil precej samozavesti. Čeprav se Natalie MacMaster drži tradicionalnih zvokov, jo njena založba Warner Music Canada "prodaja" kot pop zvezdo in jo oklicuje kot "ambasadorko nove generacije capebretonskih glasbenikov". Vsekakor nadvse upravičeno, kajti kot po tekočem traku se prično vrstiti turneje po vsem svetu. Konec julija jo na koncu evropske turneje zanese tudi k nam.

Kako ti je bil všeč nocojšnji nastop?

Zelo, zelo, zelo. Občutek imam, da so obiskovalci koncerta, ki jih resda ni bilo zelo veliko, uživali. Poklicali so nas nazaj za dva dodatka, ki ju nismo pričakovali, pa smo vendar prišli nazaj na oder. Občinstvo je očitno uživalo. Zelo dober občutek imam.

Ta občutek te nikakor ne vara. Lahko poveš kaj o prvih glasbenih korakih?

Na Cape Bretonu je zelo popularna goslaška in klavirska glasba, prav tako pa tudi ples step. Step sem pričela plesati s petimi leti. Učila me je mati, saj je bila svoje dni zelo znana step plesalka. Gosli sem pričela igrati z devetimi leti. Bilo je ob priliki, ko mi je sorodnik podaril gosli. Igranje gosli je bila popolnoma lastna odločitev. Še na misel mi ni prišlo, da morebiti gosli sploh ne bi igrala. Prav tako ni bilo tudi nobenega vprašanja, kateri slog glasbe bom igrala, saj sem bila ves čas obdana s slogom s Cape Bretona.

Ti je gosli podaril stric Buddy?

Ne. Prve gosli mi je dal moj stari stric Charlie MacMaster.

Očitno ti ni bilo težko začeti, saj je Cape Breton menda posejan z največ goslači na kvadratni meter, gosli pa je slišati za vsakim vogalom?

Da, tako je. Prav zares. Danes še bolj kot kdaj prej. Moji starši bi nemara vedeli povedati o tem drugačno zgodbo. Torej, ko sem z devetimi leti pričela igrati gosli, sem poznala samo tisto najpopularnejšo glasbo. Od časa, ko sem se tudi sama začela bolj intenzivno zanimati za glasbo, je ta glasba postajala vse popularnejša tudi pri mladih. Danes je že tako veliko zanimanje za tovrstno glasbo, da se je pojavilo reklo, ki pravi: "Če kje ob poti na Cape Bretonu zalučaš kamen v katero koli smer, bo padel bodisi na goslača bodisi na plesalca. "Tako je to.

Zdi se mi, da je bil tvoj nocojšnji nastop sodobno tradicionalen. Mar ni na Cape Bretonu tradicionalen slog igranja gosli samo ob spremljavi klavirja?

Da. Tradicionalne viže se igra z goslimi ob spremljavi klavirja, včasih tudi s kitaro. Vendar na Cape Bretonu ni veliko kitaristov. Kar precej sreče potrebuješ, da najdeš kakega. V glavnem sta par skoraj vedno gosli in klavir. Poleg teh so me nocoj spremljali tudi bobni, bas, električna kitara in sintetizator. Sicer pa se glasba, ki jo igram, ni mnogo spremenila. Razlika je edino v dodatni spremljavi. Najbrž je v tem smislu ta glasba sodobnejša. Sicer pa so nekatere viže, ki sem jih igrala nocoj, stare več kot dvesto let. Igrala sem jih iz korenin tradicije. To je tudi edini način, ki ga pravzaprav znam. Pred nekaj meseci je izšel moj novi album s popolnoma tradicionalno glasbo, imenuje se My Roots Are Showing. Posnet je v tradicionalnem slogu: gosli, klavir in kitara. Nekaj viž z novega albuma sem zaigrala nocoj.

Prebivalci Cape Bretona ste potomci škotskih priseljencev. Vendar ne poznam sloga v škotski tradicionalni glasbi, kjer bi klavir spremljal gosli?

Zares ne vem, kaj naj ti rečem. Poznam samo moj lasten (smeh) cape bretonski stil, ki je star škotski stil. Z njim sem odrasla, in to je vse, kar vem.

Je glasba, ki jo igraš, namenjena zgolj plesu?

Ne, ne samo plesu. Ples je bil vedno le najpopularnejši način uživanja glasbe, čeprav je v veliki meri udeležen v glasbi in kulturi. Resda je v sami glasbi zastopanih veliko plesnih ritmov, vendar sem nocoj igrala tudi precej viž, ki so nastale iz pesmi. Na mnoge od teh viž je moja babica pripevala besedilo. To so bile stare škotske pesmi, pesmi v gaelicu, še iz časov njenega pra pradedka. Pred nekaj leti je babica umrla. Triindevetdeset let je doživela. Zelo stare, stare pesmi so to, če so še iz časov njenega pra pradedka.

Torej si melodijo pesmi vzela za melodijo gosli?

Torej..., da, ampak ne jaz. Jaz delam samo to, kar vsi počno že leta in leta. To je del tradicije. Nobene posebne modne muhe nisem iznašla zaradi spreminjanja gaelskih besed v melodijo za gosli. S tem sem pač odrasla.

Je običaj, da goslač med igranjem udarja z nogo po tleh, celo pleše step?

Ne, ni. Jaz pač hkrati igram in plešem. Na samem začetku se mi je zdelo, da je čisto brez zveze. Kakor koli že, zdaj to počnem že osem let, vendar delati oboje hkrati nikakor ni del tradicije.

Precej zanimivo je videti oboje hkrati, kar privlačno je.

Če ti tako misliš, potem je moje poslanstvo izpolnjeno. To počnem čisto za zabavo in zadovoljstvo. Ljudje se radi zabavajo in jaz z njimi prav tako. V nastop rada vključim nekaj takih elementov, saj se potem ljudje smehljajo, smejijo, ploskajo ali storijo kaj drugega.

S kolikimi leti si posnela prvi album?

Pri šestnajstih.

Kakšen album je bil to? Je bil tradicionalen?

Da, zelo. Moji prvi trije albumi so zelo tradicionalni. Drugega sem posnela pri osemnajstih, tretjega pa pri dvajsetih letih.

So bili vsi samo ob spremljavi klavirja?

Ob spremljavi klavirja, kitare in basa.

Kako je prišlo potem, po pogodbi z velikanko Warner, pri albumu No Boundaries do občutnega zasuka v slogu?

Pravzaprav nisem spremenila prav ničesar, kar se tiče mojega osebnega stila. Če poslušaš goslanje na prvem albumu Four On The Floor in potem na tako imenovanem sodobnem No Boundaries, in se pri tem posvetiš samo goslanju, ne boš slišal pretirano velike razlike. Morda boš opazil nekoliko napredka v tonu gosli ter v sami zmožnosti igranja, kajti na prvem albumu sem bila stara šestnajst, na četrtem pa triindvajset let. To je edina prava razlika. Druga bi bila morda lahko vrsta viž, ki sem jih izbrala, in način, kako so bile aranžirane. Verjetno so aranžmaji in instrumenti tisti, zaradi katerih zveni No Boundaries sodobneje.

Kje pa stakneš viže?

Dobim jih na različnih mestih. Večinoma se jih naučim po posluhu, tu in tam jih kje poberem na potovanjih in vsepovsod. Včasih se jih kaj naučim iz knjig.

So vse te viže s Cape Bretona?

Ne vse, večina pa.

Ali tvoja spremljevalna skupina s teboj tudi snema albume?

Ne. Vsakič in vedno je vse drugače. Na primer, eden izmed članov skupine je z menoj komaj tri tedne, medtem ko je drugi član z menoj mesec dni in tri tedne. Snemam z drugimi glasbeniki in tudi te vedno zamenjujem.

Kako to, da nimaš stalne zasedbe, ki bi te redno spremljala?

Klaviaturistko sem imela štiri leta, vendar se je poročila in potem nadaljevala šolanje. Na njeno mesto je prišel Joel (Chiasson; op. a.), ki ste ga videli nocoj. Bobnar, ki sem ga imela prej, je igral na velik komplet bobnov. Na turnejah, kjer sem želela imeti več tolkal, sem potrebovala tolkalca in bobnarja v eni osebi, tako da je sedaj z menoj Tom Roach. Basist, ki sem ga imela leto dni, me je zapustil pred dvema mesecema. Ima ženo in otroka in hoče biti z njima. Tako imam zdaj basista, ki sem mu jaz druga skrb. Dela mi uslugo in igra z menoj samo toliko, kolikor utegne zaradi prve obveznosti. Kitarist (Dave MacIsaac; op. a.), ki sem ga imela štirinajst let, me je zapustil pred mesecem dni, ker je dobil hčerko in menda želi družino še razširiti. Ni mu več do turnej. Imam namreč okoli 250 koncertov na leto. Za tako število koncertov potrebujem ljudi, ki nimajo drugih obveznosti (smeh), so zelo predani glasbi in radi potujejo. Razlogi za nestalnost so torej najrazličnejši.

Zelo mlada si začela dobivati številna in različna priznanja in nagrade. Kaj ti pomenijo?

Navdušena sem, ko jih dobim. Še zlasti tisti trenutek, ko se to zgodi. Zelo, zelo vznemirljivo je. K temu spada tudi razočaranje, če ne dobiš nagrade, ampak jo dobi kdo drug. Kakor koli že, če se ozrem nazaj, sem zadovoljna, da sem dobila te nagrade. Vendar vse te nagrade niso vse in konec vsega. Če nagrad ne bi imela, bi bila mar tu nocoj manj toplo sprejeta? Bi zaradi tega manj potovala po svetu in bi bila moja glasba kaj slabša, samo zato, ker ne bi dobila kake nagrade? Ne. Ne bi. Zaradi nagrad ne igram nič bolje, niti nisem zato kaj boljša oseba niti bolj zabavna. Nagrada je samo potrditev, da je občinstvu všeč, kar počnem.

No, vsekakor si na svoji poti srečala irsko bando The Chieftains?

Da. Z njimi sem posnela dva albuma. Prvi, Fire In The Kitchen, je že izšel, drugi pa je še pred izidom. Skupaj smo bili tudi na enomesečni turneji po ZDA. Zelo uspešna je bila.

Kakšne načrte imaš za naprej, ko se vrneš domov?

Nadaljevala bom, kar počnem. Še naprej bom nastopala po svetu. Upam, da bom dobila tudi v bodoče toliko zanimivih ponudb kot doslej. Posnela sem nekaj reklam za mleko in za avtomobil, to je bilo precej zanimivo. Igrala sem tudi v nekih otroških programih. Upam, da se bo to nadaljevalo, še naprej bom snemala, še naprej bom na turnejah, še naprej bom igrala, vse dokler me ne bo - razneslo (hihot).

Zlato Kreč

Izbrana diskografija:

A Compilation (Four On The Floor (1989) + Road To The Isle (1991), CDTRAX 140, GreenTrax Recordings, 1997)

Fit As A Fiddle (CDTRAX 141, GreenTrax Recordings, 1993)

No Boundaries (CDTRAX 142, GreenTrax Recordings, 1996)

My Roots Are Showing (CDTRAX 163, GreenTrax Recordings, 1998)