Večni NoMeansNo

Dolga, bogata, zapletena in vrtljiva so glasbena pota kanadskih NoMeansNo. Medtem ko jedro skupine že skoraj 20 let sestavljata "drum and bass" brata John in Rob Wright, sta se na kitarskem položaju doslej zamenjala dva člana. Andy Kerr je pustil v času pravega hard core naboja trgajoč pečat na legendarnih ploščah Sex Mad, The Day Everything Became Nothing, Small Parts Isolated And Destroyed ter Wrong, ko pa se je odločil za družinsko življenje, je NoMeansNo v bolj melodične vode popeljal Tom. Njihovi čari, ki so se slovenske publike lotili tudi s številnimi koncerti (prvi je bil leta 1988 v Mali menzi Študentskega naselja v Ljubljani), z leti popuščajo, vendar to ne pomeni, da NoMeansNo nimajo več zdravega streliva. Z njim so udarili ob letošnjem ponovnem snidenju s slovensko publiko v Festivalni dvorani (v nedeljo, 15. novembra), ko so z iskrenim in žlahtnim nastopom prepričali tudi tiste vraževerneže, ki so si po koncertu pred dvema letoma kislo priznali, da je konec s temi Kanadčani. S prepričljivostjo, ki je izžarevala popolno predanost in ves užitek v igranju, so se prikazali kot v najslajših sanjah. Vendar niso bile le sanje, to potrjuje tudi pogovor z basistom Robom.

V Slovenijo se NoMeansNo vztrajno vračate, tako da se zdi, lahko se tudi motim, da nas imate zelo radi.

Ko smo prvič prihajali sem, se nam je zdel obisk vzhoda in Balkana - zaradi političnih razmer - prava pustolovščina. Ko pa smo bili enkrat tu, smo ugotovili, da je publika zelo zelo hvaležna, zelo toplo ste nas sprejeli in znali uživati v naši glasbi. Vse to je namen našega dela, ko hodimo po svetu in igramo ljudem, ki si tega želijo - da se imamo vsi skupaj lepo. In vsakič, ko smo prišli nazaj k vam, je bilo le še večje in bolje. Zanimivo se je tudi vračati in opazovati vse spremembe, ki so se zgodile v teh desetih letih.

Zanimivo bi bilo slišati, katere si opazil?

Predvsem je veliko več luči, dobijo se priznane blagovne znamke, več je kriminala. Nekaj dobrih in nekaj slabih reči. Mesto je definitivno močno spremenilo podobo, odkar smo bili v njem prvič. Zdi se, kot da bi se za večino ljudi stvari obračale na bolje. Strašno lepo je videti, da naše koncerte tudi po desetih letih obiskuje veliko ljudi, torej da še vedno uživajo v naši glasbi.

Smešno mi je bilo, da sem v Alternative Press, pomembnem ameriškem glasbenem mesečniku, prvič brala o vas šele ob izidu plošče Why Do They Call Me Mister Happy?. Čeprav v socializmu, smo vas mi spoznali v drugi polovici osemdesetih.

Nikoli nismo bili skupina, ki bi bila ljubljenka sredinskega alternativnega tiska ali bi se nanj želela naslanjati. V vsej karieri smo underground, prihajamo s punk scene, zato se naslanjamo na fanzine, dobro besedo ("word of mouth") in na publiko, ki se je že pred našim nastankom navduševala nad podobnimi skupinami, kot smo mi. V vseh teh letih se je publika spremenila, mnogo jih je šlo, mi pa ostajamo. Zdaj o nas pišejo tudi "veliki" glasbeni časopisi. Po mojem predvsem zato, ker smo že v letih, a še vedno na sceni. Zato se jim zdi, da že moramo biti dovolj pomembni, in o nas kdaj tudi kaj napišejo. Vendar jim ne posvečamo prav veliko pozornosti. Veseli smo, da smo si publiko našli predvsem z igranjem. Naslovnice glasbenih časopisov nam ne pomenijo nič, saj tudi brez njih pride na naše koncerte dovolj ljudi, tudi v Sloveniji. Poznajo nas, prihajajo na naše koncerte. Tudi glasbenih spotov ne delamo, skušamo se držati proč od velike industrije. Posvečamo se glasbi, in ker je po vsem svetu, tudi pri vas, dovolj ljudi, ki nas zaradi tega cenijo, nam gre odlično.

Vedno ste trdili, da ste punk rock bend. Vsekakor se strinjam, vendar pa se je punk rock do današnjih dni spremenil in postal nekaj povsem drugega.

Stili preživijo, njihova vsebina pa se ponavadi precej hitro izgubi. To je povsem normalno. Sčasoma se stvari pač spreminjajo. Ne bi mogel pričakovati, da se bodo osemdeseta vlekla vse moje življenje. Niti ne, da bi imeli enak odnos do stvari, da bi poslušali enako glasbo kot takrat. Tudi čez deset let bo marsikaj drugače. Vendar pa se bodo za prav vsako glasbo, če jo seveda delaš z veliko strasti, iskrenosti in dobro, našli ljudje, ki ji bodo prisluhnili. Sebi najraje rečemo punk rock zato, ker smo na tej sceni zrasli. Pri tem je šlo bolj za ozračje in odnos do stvari, iz katerih smo črpali in izhajali, kot za glasbeni stil. Naše glasbe ne bi mogli označiti strogo za punk rock, saj smo vedno črpali tudi iz drugih slogov. Nikoli nisem mogel poslušati debat o dobrih metalskih, punkerskih, country bendih. Zato upam, da bodo čez čas, tako kot nekateri še vedno poslušajo Hanka Williamsa ali stari jazz, ljudje poslušali tudi nas. Da si nas zapomnijo, kot so si zapomnili Joy Division. Spominjamo se jih kot Joy Division, ne kot glasbenike, ki so pripadali določenemu slogu v glasbi. Bili so samosvoji, in zato jih še danes cenimo. Prepričan sem, da smo to raven že dosegli, to imam za naš največji uspeh.

Kot del prejšnjega vprašanja želim slišati tvoj komentar na tožbo članov Dead Kennedys proti Jellu Biafri.

To je velika zmešnjava, prav zares. Jaz sem seveda na Jellovi strani. Drugi člani skupine vse od razpada Dead Kennedys niso počeli praktično nič, a si še vedno želijo živeti od glasbe. Glavni motiv za tožbo je bil po moje denar. Izkoristiti hočejo vsako priložnost, ki jim jo nudi zapuščina Dead Kennedys. Jello ima bolj načelen pristop k stvari. Glasbe, ki jo je ustvaril, noče poslušati v reklami za hlače pristaniškega delavca (Levi's, op. Viva). Res je vse skupaj žalostno. Take stvari se pač dogajajo - nekateri ljudje ostanejo na sceni in zvesti stališčem, drugi se postarajo.

Kje boste izdajali, če bo tožba uničila Alternative Tentacles?

Imamo svojo založbo, Wrong, tako da bi glasbo lahko izdajali sami. Licenco za distribucijo bi skušali podeliti čim več različnim hišam na različnih koncih sveta. To bi bil hudo zahteven posel, imeli bi veliko dela. Možnosti, da bi podpisali z veliko založbo, ne vidim, saj se zdi, da se na koncu vedno polastijo tvojega življenja. Leta in leta smo pridobivali novo publiko. Ta res ni strašansko številna, je pa zato toliko boljša, zato ne vidim razloga, da njeno pozornost usmerimo v neko veliko podjetje, ki mu ni do drugega kot do denarja. Vsekakor upam, da bo založba Aternative Tentacles obstala, da bo iz težav prišla še močnejša. Če ne, bomo stopili še za korak več v neodvisne vode.

Tvoj odgovor lahko razumem tudi tako, da tudi drugim neodvisnim založbam ne zaupate?

Zagotovo bi kakšni. S problemom se še nismo srečali zares, zato o njem tudi ne želimo razmišljati. Naš odnos z Alternative Tentacles je bil ves čas odličen, vse od naše prve plošče Sex Mad, izdali smo jih - vse pri njih - osem, poleg njih pa še stranske projekte in druge stvari. Zelo bi mi bilo hudo, če bi založba prenehala delovati. Nekaj založb je vsekakor vrednih zaupanja. Tu je čikaška Touch and Go in veliko drugih neodvisnih založb, ki so na dobrem glasu.

Touch and Go je v zelo podobni situaciji kot Alternative Tentacles, saj so tožbo proti njej že dobili Butthole Surfers.

Kaj, še ena zadeva na sodišču? To se dogaja vse pogosteje; ko glasbo prevzame posel, je vse skupaj le še drek.

V Sloveniji prihaja na vaše koncerte veliko takih ljudi, ki gredo poslušat samo vas, na druge koncerte pa kar pozabijo. Čeprav je to za vas ugodno, me zanima, ali bi imel takim fenom kaj sporočiti?

Ljudem ne govorim rad, kaj naj počnejo in česa ne. Vedno namreč počnejo to, kar si želijo. Ne zdi pa se mi prav, da se koncertov ne ceni več tako kot nekoč. To me celo moti. Po moje je živa glasba boljša kot elektronska. Je bolj zabavna, vznemirljiva, več ima povedati kot katera koli tehno glasba. S tem ne želim reči, da tehno ne more biti dober, zdi se mi le, da ga ni večjega užitka kot doživeti skupino, ki ti igra v živo. To je tisti del glasbe, ki jo najbolj cenim. Ljudem, ki prihajajo na naše koncerte, ne morem reči drugega, kot da naj hodijo tudi na druge koncerte, naj gredo v klube poslušat bende, za katere še nikoli prej niso slišali. Morda jih bodo presenetili.

Imaš morda kakšen predlog?

Ne, sem zadnja oseba na tem svetu, ki bi jo smela povprašati o kul bendih. Ne spremljam dogajanja na sceni.

Kako to?

Ko sem sam začel igrati resno, sem tujo glasbo nehal resno poslušati. Ne vem, kako bi opisal - želim se popolnoma posvetiti temu, kar ustvarjam. Nove skupine tako spoznavam večinoma na koncertih, tiste, s katerimi igramo.

Kaj počneš, ko ne igraš in ne delaš muzike?

Igram golf, na televiziji sledim športnim prenosom, najpogosteje hokejskim, saj sem vendar Kanadčan, in še kaj. Na turnejah sem glasbenik 24 ur na dan, ko pridem domov, najraje ne počnem nič. Upokojim se in počivam.

To je pa v redu.

Ja, če ti uspe. Zelo smo srečni, da nam uspe. Še posebej, ker smo ena od tistih skupin, ki se niso spečale z 'veliko' glasbeno industrijo. Kljub temu si vsakdanji kruh služimo z glasbeno kariero, in to je res sreča.

Česa se boste lotili v prihodnje, imate kaj načrtov?

Še največ načrtov imamo kot Hansom Brothers, to je naša alter skupina, v kateri igramo glasbo, navdahnjeno s pop punkom tipa Ramones. Poleg nove plošče Hansom Brothers bomo verjetno sodelovali tudi v filmu o Ramones. To bi nam bilo v veliko čast, saj so Ramones skupina, ki me je spravila v glasbo. Drugače pa gremo kmalu na turnejo po ZDA, potem pa verjetno še v Avstralijo in Novo Zelandijo.

Greste tja prvič?

Ne, že tretjič.

Potem ste praktično prepotovali že ves svet?

Res, tudi na Japonskem smo že bili. Skoraj povsod, le v Aziji in Afriki ne, saj je tja zelo težko priti.

Imate tudi drugod tako zvesto publiko kot pri nas?

Ja, lahko bi tako rekel. V Avstraliji nam gre dobro, tudi Japonska je bila v redu, čeprav tam še nismo najbolj znani. Kamor koli gremo, nas pozna približno odstotek prebivalstva. To je veliko, vsaj v velikih mestih.

To je super, še posebej, če odšteješ ljudi, ki jih glasba sploh ne zanima, pa potem tiste, ki jih ne zanimata popularna glasba in rock. Sploh pa vi mešate različne sloge v glasbi, in to ni najbolj sprejemljivo za ušesa.

Seveda, zato si nikoli nismo mislili, da bi lahko prodali ogromno plošč. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj se nismo hoteli ukvarjati z velikimi založbami. Pri njih se ti ne piše dobro, če ne prodaš veliko plošč. Mi si nikoli nismo delali utvar, da bi lahko prodali po 100.000 ali 200.000 izvodov plošč. To ne bi bilo realno. Realno je bilo kvečjemu razmišljati o tem, da se bo na svetu našlo 10.000, 20.000 ali 30.000 ljudi, ki bi se za nas zanimali. Če ti gre za to, da uspeš v podzemlju, moraš biti neodvisen, sam nadzorovati svoje početje, se sam ukvarjati s stvarmi, biti moraš varčen, na turneje pač ne hodiš z velikimi avtobusi in 12 delavci, ki bi vse delali namesto tebe, sam postaviš opremo na oder, sam jo pospraviš, sam voziš kombi. To je posebna vrsta družinskega podjetja. Kot majhna trgovina v primerjavi z veleblagovnico. V tem sistemu nam gre dobro.

Živi dokaz ste, da je možno živeti od glasbe, ne da bi se za to spečal z industrijo.

Res, a treba se je zavedati, da ni lahko. Ne želim, da bi ljudje zagrabili moje besede in se že jutri odpravili na isto pot, misleč, da jim bo uspelo. Najpomembnejše je, da imaš kaj dati. Da si sposoben ljudem dati kaj takega, kar si želijo slišati. To je prvi pogoj. Kaj, kar je relevantno in bo tudi ostalo relevantno. To je tisti del, ki se ga kvantitativno ne da oceniti. Nikoli ne veš, od albuma do albuma, od komada do komada, kaj bo ljudem všeč in kako bodo reagirali na tvoje delo.

Kaj mi lahko v tem smislu poveš o zadnji plošči NoMeansNo, Dance of the Headless Bourgeoisie?

Enako kot glasba se tudi naša sporočila, razpoloženje in odnos do sveta niso bistveno spremenili vse od prve plošče. Gre enostavno za to, da skušamo odstirati umazanijo. Anomalije v družbi in državi so za človeško skupnost nuja, tako da nismo strogo proti umazaniji, le verjeti ne moremo vanjo. V življenju je pač veliko pomembnejših reči, kot so semaforji, služba, odnos do staršev in prijateljev, te umetelne reči, ki ustvarjajo nekakšen 'pravilen' sistem. Prav je, da te reči so, pod njimi pa je velik misterij, nerazložljiv in nevaren, v njem so stvari, ki so najdragocenejše, stvari, kot so življenje, ljubezen, intimnost.

Na vašem tokratnem koncertu v Ljubljani ste se s Tomom prvič, odkar je iz skupine odšel kitarist Andy, resnično ujeli.

Tomu je bilo zelo težko. Z nekdanjim kitaristom smo bili trdna enota, zato je bilo Tomu zelo težko priti noter in našemu početju dati samosvoj pečat. Tudi nam ni bilo lahko. Tomove olajševalne okoliščine so, da je pravi posebnež in dober glasbenik, ki se na odru dobro znajde. Z njim je lepo tudi potovati, družiti se z njim. V zadnjih petih letih je zarasel z nama, kot da bi bil član skupine že od začetka.

Z Andyjem ste še vedno v stiku?

Ja, občasno se vidimo. Zdaj živi v Amsterdamu in sem ter tja naredi kake demo posnetke, vendar se ne preživlja več kot glasbenik. Ne hodi na turneje in ne dela drugih stvari, ki gredo zraven. Preprosto se je naveličal.

In kako dolgo boste vztrajali NoMeansNo?

Ne vem. Načrte si naredimo za šest mesecev, največ leto, več pa nikoli ne razmišljamo. Vendar bomo vsi vedeli, kdaj bo konec. Takrat, ko na naših koncertih ne bo več ljudi.

Ne boste organizirali poslovilne turneje?

Joj, sovražim jih, tudi ponovna zbiranja in turanja... Ko bomo končali in če bomo končali, nas enostavno ne boste več videli, tako preprosto bo.

Viva