Radikalizacija srca in posluha (7)

Kaj prede glasna godba?

Ko v ZDA svojim kolegom, ki prihajajo bodisi iz filma ali od glasbe, poveš, da te iskreno zanimata tako historičen pristop kakor tudi nova, celo avantgardna godba za zgodnji film - in da to celo v zahojenih krajih, ko se reč enkrat, po hudih mukah, sprejme, potem ni več prav nič nenavadnega -, se najprej zelo začudijo, potem izrečejo tisti svoj neverjetni "zakaj pa pravzaprav ne? ", čisto na koncu pa te pretirano prijazno (kakor znajo) vprašajo, kakšen je tvoj "cilj". To človeka zmeraj zmede - zato jim rečeš, da žal niti pri svoji temi niti nasploh nimaš nikakršnega posebnega "cilja", ker prihajaš iz Evrope, kjer že sama pot, če je le dovolj brezmejna, zadošča, da ti ni dolgčas v najmanj petnajstih življenjih, in preden se razideš z njimi, ti servirajo znan obrazec, po katerem so ti vsa vrata odprta. V istem trenutku ti sine, da počneš docela isto kakor oni, le da imajo oni jasen cilj, ti pa osvetljeno pot, kar v skrajni konsekvenci sploh ni tako zelo raznolično. Ampak le zakaj je treba toliko vprašanj, preden si za ne lepo, koncentrično sodelovanje ali vsaj podajanje žogic, mar je vse gornje samo vljudnostna navlaka, nekakšno igranje kulturnega šoka, kjer sploh ni več ne pogojev in ne potreb, da bi se pojavil, ta šok, ali kaj?

Kljub nekajletnim panameriškim (in pri nas, vzemimo, bolj ko kod drugod, celo razvpitim) pretenzijam s kulturno akcijo Loud Music/Silent Film, ki jo - z večjimi ali manjšimi presledki - od leta 1995 gojijo v newyorški godbeni tovarni Knitting Factory, so celo ljudje iz bližnjega, filmskoglasbenega sveta v ZDA prepričani, da je nova godba za zgodnji film v evropski domeni. ZDA so na filmskem in glasbenem področju tako zelo velike, da še tako predirna promocija iz godbene tovarne, njena agresivna agentura in precejšnje število turnej in gostovanj ne morejo spremeniti zakoreninjene podobe: Na tem področju smo mi za historicizme, za "izvirne", "tedanje" reči, vi pa za novosti, pa pika. Ko gre za recepcijo vsega, tako starega kot novega, pa smo pred vami, priznaj, Miha. Seveda priznam, seveda, če le vi priznate, da ste za nami, kar zadeva kritičnost. Jasno, kakopak, prav imaš, seveda. In spet je vse tako lepo kakor vse v ZDA, pa naj gre za kemično tovarno, avantgarden koncert, neokusno kravato ali pedrovske demonstracije. Prašički, isto vse so že kupili, mi pa tuhtamo, kje so niše. A jih bomo našli, našle...

Takšne situacije mi je slikati, preden skušam opozoriti, da je v sami godbeni tovarni Knitting Factory prišlo do podobne diskrepance, kar zadeva izrazito amerikanarsko, relativistično obsedenost z razmerjem med starim in novim v kinskih godbah. Hitri predilniški konzilij je letos spomladi, na primer, ugotovil, da se je glasna godba za nemi kino nekolikanj izpela. Razlogov za to je kar nekaj in sploh niso vsi tiste razumljive, znotrajmuziške - slogovne ali žanrske - narave: Projekt se je izpel predvsem konceptualno, saj pri njem, recimo, nihče ni skrbel za arhivski pogled, za odpiranje vseh "slikovnih možnosti", po katerih bi se bilo potem muziki gibati. V ZDA so štirje velikanski filmski arhivi, največji na svetu, odprta zakladnica za brskanje po XX. stoletju, tudi zgodnjem: V Kongresni knjižnici je 800.000 filmskih kopij, v George Eastman House in newyorškem Muzeju moderne umetnosti skupaj 1.000.000, na univerzi UCLA pa skoroda 300.000. Če odpišemo zadnjih sedemdeset filmskih let in obvezne kopije, ki prihajajo v arhivske zbirke po regulativah za avtorske pravice, se v vseh štirih arhivih skupaj najde vsaj pol milijona nemih filmov, med katerimi je večina takšnih, ki niso nikdar imeli svoje godbe, a na žalost večina tudi takšnih, ki bi si godbe nikakor ne zaslužili, ker so negledljiva črevca. Kljub temu pa bi bilo mogoče z referenčno strukturacijo najti vsaj nekaj tisoč filmov, ki bi jih Knitting Factory morala načrtno opremiti z novo, najnovejšo godbo in aktivno nadaljevati s čudovitim projektom Glasna godba/nemi film. Toda tega ni storila. Zakaj ne? Ker se je spremenila v zaprto institucijo in vse prepušča glasbeniški iniciativi. Glasbenice in glasbeniki iz "njihovega" projekta potem popotujejo po Evropi in na veliko sprašujejo: "Miha, ali veš za kak film, za katerega bi bilo še dobro napisati glasbo? " Ne, moje bralstvo, takšno vprašanje ne imponira, to je zanka, slepa ulica. Fuck! Kaj so bili očitno primorani početi naše prijateljice, prijatelji, ujeti (ja, dobesedno ujeti) v predilniški projekt Loud Music/Silent Film? Ja, spraševali so svoje najbližje, ki so jim potem porekli, kaj je fancy avantgarda, se zanašali na mladostne televizijske muhe, kak naključen sobotni jutranji video in se morda odpravili do prvega vogala, kjer so imeli na prodaj Nosferatuja in morda še dvajset zgodnjih filmov na 16-milimetrskih kopijah. Ljudstvo moje, tega projekta sploh nihče ni vodil, ta projekt sploh ni imel skrbnika, skrbnice. Pa tako dober je (bil).

In zdaj predilnica in njeni KnitMedia ženejo svoja kolesca naprej. Naslednja bombastična serija (sic!) se imenuje The Sound of Film in je "za zdaj" enkratnega (sic!) značaja, to se pravi tonovembrskega. Kakor pravi podnaslov, gre za "praznovanje umetnosti pisanja filmskoglasbene kompozicije" na desetih koncih v štirih mestih (New York, Los Angeles, San Francisco, Chicago). Koncepta spet ni nobenega, program pa je sijajen, kar prste si obliznem, ko ga pričakujem. Stara sablja John Calesolistično predstavlja svojo "avant-emotivno" godbo, predvsem tisto, ki je nastala za Warholove neme filme, pa za I Shot Andy Warhol in Something Wild. Svoj gala solo večer ima tudi zvezdnik iz nasprotnega, mainstreamovskega tabora - Randy Newman, tisti zlati holivudski fant, ki je po svojem prispevku za film Ragtime (Miloš Forman, 1981) prejel kar dva oskarja. Menda pomeni precej, če dobiš obenem, na isti večer oskarja za izvirno glasbo in pesem iz istega filma (pri Disneyju že vedo). Banda Shudder to Think predstavlja First Love, Last Rites in drugo mišelanijo,David Torn in Geoffrey Gordon igrata v živo filmsko glasbo iz peresa Carterja Burwella (tisti genij, ki ves čas dela za brata Coen), zdaj pa pabaaam - John LurieinLounge Lizards igrajo venček z Johnovo godbo (filmi: Get Shorty, Down by Law, Stranger Than Paradise, Fishing with John in dodatno gradivo), Matt Darriau’s Recycled Waltz Orchestra gode muziko velikega Bernarda Herrmanna (Psycho, Taksist, Državljan Kane, Ptiči, Vrtoglavica...), Ryuichi Sakamoto prireja solistične klavirske recitale s svojimi izdelki (Ka je oči, Mali Buda, Zadnji kitajski cesar), prav tako tudi Stephen Endelman (nam najbližji s partituro za Angleža, ki je šel na hrib...), Steven Bernstein’s SexMob and JohnMedeski - slednji kajpada s hammondkami - izvajajo Johna Barryja (skoro vse Jamese Bonde, Polnočnega kavboja, Mojo Afriko, Pleše z volkovi...), Oranj Symphonette reinterpretira svoj The Oranj Album z zabavno, velikoorkestrsko kinsko godbo iz šestdesetih in sedemdesetih (zlasti Elmer Bernstein in André Previn). Mark Isham, nadalje, rekreira tisto ljubezen (blue-mood jazz), ki ostaja skoz njegove soundtracke bolj ali manj zakrknjena (Reka poje mi, Kviz, Kratke zgodbe...), Red Elvises, sibirski surferji se grejo rokabili s kaurismekijevskim filmom Six-String Samurai, ki so zanj spisali godbo,Frank London iz Klezmatikov in hasidskega Novega vala pa gosti izraelskega harmonikarja Jurija Lemeševa. Družno preigravata Nina Rota, podoben spored, kot ga imajo na repertoarju tudi Willem Breuker Kolektief, Steve Lacy in Carla Bley. Ločeno, da ne bo nesporazuma.

Kako bomo tale DIVX Sountrack Festival 1998 spravili v Evropo, pa ostaja veliko vprašanje, ki terja povsem drugačno radikalizacijo, kakršna je pričujoča, a se, na tihem, ujema z vizijo, da slaba konceptualizacija poraja tudi slabo agenturo in z njo promocijo, pa naj gre za še tako izborno glasbeniško elito, kakršno smo, denimo, omenili prav zdaj. Nekaj je narobe s tem "globalom". In ni vse samo v denarju, da ne bo pomote, bistveni sta, poleg bazične konceptualizacije, kljub vsemu - in hvala bogu še vedno - koordinacija in nekakšna kolektivna želja po prirejanju.

Miha Zadnikar