R.E.M.

Novi poti

Skupina R.E.M. je v začetku novembra nastopila na posebnem predstavitvenem koncertu v dunajski dvorani Orpheum. Imel sem srečo, da sem njene člane prvič slišal pred kakimi desetimi leti ob izidu albuma Green, se pravi v obdobju, ko še niso nastopali po stadionih, in moram priznati, da se glasba skupine R.E.M. resnično najlepše izrazi v manjših dvoranah. Ob tej priložnosti mi je distribucijska hiša Nika omogočila pogovor z vsemi tremi člani te priljubljene, vplivne in - mogoče ni pretirano, če zapišem - tudi najpomembnejše ameriške rockovske skupine v zadnjih letih.

Skupina R.E.M. velja za eno najbolj poštenih na današnjem glasbenem prizorišču, in kar težko je bilo verjeti, da jo bobnar Bill Berry zapušča po vseh teh letih skupnega dela. Njegova vloga je bila očitno pomembna in lahko bi pomislili, da so se med glasbeniki pojavila povsem umetniška in estetska nesoglasja. "Pri snemanju plošče Up smo se zelo potrudili," pravi pevec Michael Stipe. "Snemali smo jo dlje kot prejšnje, saj se nam je bilo težko privaditi triu. Moram priznati, da smo bili malce zmedeni, ko smo razmikali meje tistega, kar smo počeli prej. Prvič smo bili v studiu brez bobnarja Billa Berryja in bili smo prisiljeni uvesti nekoliko drugačen, še ne preizkušen način dela. Snemanje je bilo zato daljše kot po navadi."

"Billa Berryja pogrešamo predvsem kot prijatelja, saj smo se v njegovi družbi vedno izjemno dobro zabavali," dodaja kitarist Peter Buck. "Bolj se je zanimal za popularno glasbo in želel, da bi bile pesmi krajše in bolj jedrnate. Seveda obstaja tudi druga plat medalje. Zaradi Billovega odhoda smo bili preprosto prisiljeni eksperimentirati bolj kot pri starejših ploščah. Lahko ti zaupam, da Bill za uresničevanje novih zamisli in poskušanje glasbenih novosti ni imel potrpljenja. Billa pogrešam kot človeka, manjka mi tudi njegov prispevek, po drugi strani pa smo zdaj prisiljeni postati drugačna skupina."

Skupina R.E.M. tudi po izidu albuma Up ne bo odšla na naporno svetovno turnejo. Novinarji in drugi izbranci so jo lahko slišali samo na posebnih promocijskih koncertih po nekaterih največjih evropskih mestih. Več o zdajšnjem repertoarju skupine R.E.M. mi je zaupal basist Mike Mills: "Na promocijski turneji bomo igrali predvsem pesmi z novega albuma Up. Ta nam je zelo pri srcu - ne morem ti opisati, s kakšnim užitkom igramo te pesmi. Igrali bomo tudi nekaj skladb s prejšnje plošče New Adventures In Hi-Fi, saj nekaterih na turneji nismo nikoli izvajali, še vedno pa jih imamo v najboljšem spominu. Na repertoarju imamo tudi nekaj starih skladb, ki jih bodo poslušalci zagotovo prepoznali."

Na koncertu v Orpheumu na Dunaju smo nepričakovano slišali daljši koncert z izjemno zanimivim in skrbno sestavljenim sporedom novih pesmi, uspešnic, kot je Losing My Religion, nekaterih skladb z začetka kariere in celo priredbe skladbe The Passenger Iggyja Popa. Skupina R.E.M. je mogoče tudi zaradi želje ljubiteljev iz vzhodne Evrope albumu Up prvič v svoji zgodovini priložila tudi besedila. Vprašanje Michaelu Stipu, o čem poje v pesmih, je mogoče eno izmed neumnejših vprašanj, kar si jih novinar lahko izmisli, vendar je bil Stipe tokrat prijazen: "Skladbe govorijo o človekovem čutenju. V veliko skladbah boš odkril tematiko, ki zadeva slehernega človeka, ne glede na to, kdo si, kaj delaš in kje živiš. Rad pišem in pojem o strahu, sreči, ljubezni in žalosti. Skratka, menim, da opisujem različna stanja človekove duše in psihe, prepričan pa sem, da so najboljše skladbe tiste, ki izražajo gola čustva. Sicer pa smo plošči tokrat prvič priložili besedila in vsak poslušalec si jih lahko prebere in po svoje razlaga, če le razume angleško. Ne boš verjel, ampak sicer sploh nič ne pišem, niti razglednic najboljšim prijateljem in družini, pišem le za skupino R.E.M.; te pesmi so vse moje pisanje in vesel in zadovoljen sem, da je tako. Menim, da Peter Buck in Mike Mills z vsako novo ploščo postajata boljša glasbenika in se vse bolj zavedata glasbenih sposobnosti, jaz pa postajam močnejši in samozavestnejši pesnik. Tematsko sicer že od samega začetka, torej od prve plošče naprej, pesnim in pojem o istih stvareh, a imam občutek, da smo z zadnjimi tremi ali štirimi ploščami resnično zadeli v črno in se povzpeli tja, kjer še nismo bili."

Če poznate solistične plošče Gena Clarka, nekoč enega izmed pevcev v razvpiti skupini The Byrds, predvsem tiste iz sedemdesetih let, se boste strinjali, da je ta nikoli razumljeni minstrel - po mojem mnenju ob Townesu Van Zandtu in Gramu Parsonsu eden pomembnejših ameriških trubadurjev v zadnjih tridesetih letih - že pred več kot dvajsetimi leti snemal podobno glasbo kot skupina R.E.M. vse tja do albuma Automatic For The People. Ne samo da so si skladbe podobne po aranžmajih, iz glasu Michaela Stipa veje podobna življenjska izkušnja in celo barvi njunih glasov in način fraziranja so si tako prekleto podobni. A me je Michael Stipe na moje vprašanje, ali je kdaj poslušal Gena Clarka, le začudeno pogledal in Mika Millsa, sicer odličnega poznavalca ameriške glasbe, vprašal, kdo je Gene Clark. Ko mu je Mills povedal, da je pel v skupini The Byrds, se je samo nasmehnil in rekel: "Te glasbe nisem veliko poslušal. Zdaj me navdušujejo izvajalci, kot so Björk, U2, Patti Smith, Natalie Merchant, Radiohead, Grant Lee Buffalo in Polly Harvey. Njihova glasba mi je v tem obdobju nekako najbliže."

Skupina R.E.M. je bila že od samega začetka zelo pretanjena pri vpletanju vplivov drugih glasbenikov v svojo glasbo. Mike Mills in Peter Buck sta diskofila in poznata veliko glasbe, Bill Berry je očitno imel občutek za triminutne radijske uspešnice, Michael Stipe pa je bolj ali manj živel v glasbeni osami in je šele v poznejšem obdobju začel poslušati več popularne glasbe. Skoraj neverjetno je, da se je z glasom tako približal nekaterim najlepšim poglavjem kozmične ameriške glasbe, ne da bi jih vsaj slišal, si jih podzavestno vtisnil v spomin in tako pustil vsaj posreden vpliv na svoje estetsko prepričanje. Sicer pa tudi eden najdrznejših in najbolj nadarjenih kitaristov bluegrassa David Grier pravi, da še ni slišal za Rileyja Pucketta, pa čeprav je v vsaki njegovi zategnjeni noti čutiti vpliv tega vizionarskega kitarista. "V vseh teh letih smo preposlušali nešteto plošč," priznava Mike Mills. "Glasbe je bilo toliko, da bi težko navedel posameznega glasbenika. Tudi na plošči Up je nekaj takoj prepoznavnih vplivov. Na pesem Hope je vplival Leonard Cohen, in sicer tako močno, da smo ga celo navedli kot soavtorja, na albumu boste našli tudi pesem, v kateri se spominjamo Briana Wilsona. Tega sicer nismo načrtovali, vendar smo preprosto zapadli njegovemu vplivu. To sta dva očitna in takoj opazna vpliva, drugi pa so kot po navadi prikriti."

Skupina R.E.M. na koncertu močne navezave na staro ameriško glasbo še danes kaže tudi z izbiro tradicionalnih glasbil, kot so akustična folk kitara, bendžo in mandolina. Peter Buck nam je po pogovoru zaupal, da so bili njegovi predniki iz nekdanje Jugoslavije in da se spomni, da je njegov ded ali praded igral mandolino, glasbilo, priljubljeno v Dalmaciji. Starejši in mogoče nekoliko bolj starokopitni ljubitelji skupine R.E.M., ki njeno kariero spremljamo že tako rekoč od prve male plošče, smo bili nad instrumentarijem presenečeni že ob albumu New Adventures In Hi-Fi. Na njem je bilo namreč prvič čutiti, da so se glasbeniki naveličali pisati in snemati že razmeroma predvidljive uspešnice in da se spuščajo v nove, bolj nepredvidljive vode. V novi glasbi skupine R.E.M. tako ni več cingljajoče kitare, ki je tako simpatično spominjala na najlepše stvaritve Rogerja McGuinna, glas Michaela Stipa pa je danes temnejši, globlji in nič manj doživet. Časi so se pač spremenili, skupina R.E.M. z njimi in tako je prav. Ko je leta 1983 izšla prva velika plošča skupine R.E.M. z naslovom Murmur, je v našem glasbenem prostoru naletela na skoraj nikakršen odziv. Bil sem fanatičen oboževalec skupine U2 in njen pevec Bono je v nekem intervjuju na vprašanje, kakšno glasbo posluša, odgovoril, da na gramofon daje predvsem plošče starega bluesa in gospela, da pa mu je zelo všeč mlada ameriška skupina R.E.M., in jo bo zato kmalu povabil, naj nastopi kot njihova predskupina. Če bi Bono rekel, da posluša skupino Queen, bi tedaj verjetno kupil vse njene plošče, tako pa sem hitro nabral tistih borih dvajset nemških mark in si kupil ploščo Murmur, pravo malo mojstrovino, ki ima v zgodovini ameriškega rocka osemdesetih let posebno mesto. Ne morem vam opisati, kako všeč mi je bila ta plošča. Lahko rečem, da mi je odprla nebo, saj sem zaradi nje odkril sto in sto drugih izvajalcev rocka, bluesa, countryja in folka. Skupina R.E.M. je predvsem na drugih straneh malih plošč izdajala zelo zanimive skladbe in ob njihovi pomoči ste lahko odkrili glasbo skupine The Velvet Underground, country Rogerja Millerja in podobne pomembne strani v zgodovini ameriške glasbe. Album Up je nekaj popolnoma novega in drugačnega, čeprav ohranja nekatere poglavitne značilnosti te zasedbe. Kljub starim glasbilom zveni novo in v duhu časa. Skoraj prepričan sem, da sta Peter Buck in Mike Mills veliko poslušala evropsko rockovsko glasbo in tiste redke ameriške skupine, ki so imele v zasedbi tudi klaviature in sintetizatorje zvoka. Vsekakor je v novih pesmih skupine R.E.M. čutiti tudi vplive psihedeličnega rocka. "Že od nekdaj zbiram stare sintetizatorje zvoka in druga glasbila s tipkami," pravi Peter Buck. "Ti instrumenti so čudni, nenavadni in niso niti malo podobni tistim, ki so danes dosegljivi na trgu. Na plošči Up smo namenoma uporabili zvok teh starih zvočnih škatel in tako našli nov glasbeni slog. Veliko teh glasbil ima tako veličasten zven, kot ga ne premore nobena zdajšnja digitalna tehnologija. Lahko mi verjameš, da je z njimi težko in skrivnostno delati, saj nihče drug ne more iz njih izvabiti zaželenega zvoka. Kakor koli, ti glasbeni monstrumi so nam zdaj kot napisani na kožo in z njimi lahko izražamo svoje osebnosti."

Skupini R.E.M. je na poti k slavi veliko pomagal radio. Če boste potovali po jugu Združenih držav, boste po radiu slišali veliko glasbe v slogu skupine R.E.M., še posebno v osemdesetih letih pa so po Ameriki igrale številne skupine, ki so posredno ali neposredno ustvarjale pod vplivom naših junakov. Eno takih skupin - fIREHOSE smo slišali tudi pri nas. "Mislim, da obstajata samo dva načina, kako naj ljudje slišijo tvojo glasbo," razmišlja Mike Mills. "Lahko se odločiš za obsežno turnejo in nenehno nastopaš, lahko pa se potrudiš, da tvojo glasbo in videospote začnejo vrteti po radiu in televiziji. Prvih deset let smo trdo delali in igrali povsod, danes pa nam je težko toliko nastopati, in zato sta nam televizija in radio v veliko pomoč, saj našo glasbo lahko sliši veliko ljudi. Prav zdaj smo na takšni turneji. Po radiu in televiziji nas slišijo naši poslušalci, nam pa ni treba odigrati toliko koncertov, da bi se vsega naveličali in bi začela trpeti kakovost. Smo v obdobju, ko se raje posvečamo pisanju pesmi in ustvarjanju v studiu."

Pomembno vlogo pri popularizaciji glasbe skupine R.E.M. so igrali tudi videospoti, ki so vselej prave male mojstrovine. Po televiziji vrtijo skladbo Daysleeper, narejen je tudi video za skladbo Lotus, v začetku decembra pa bodo začeli še snemanje spota za skladbo At My Most Beautiful. Michael Stipe mi je zaupal, da bo tudi ta divji. Tem glasbenikom preprosto moramo verjeti.

Jane Weber

Diskografija rednih albumov:

Chronic Town (IRS, avgust 1982)

Murmur (IRS, april 1983)

Reckoning (IRS, april 1984)

Fables Of Reconstruction (IRS, junij 1985)

Lifes Rich Pageant (IRS, julij 1986)

Document (IRS, september 1987)

Green (Warner Bros/Nika, november 1988)

Out Of Time (Warner Bros/Nika, marec 1991)

Automatic For The People (Warner Bros/Nika, oktober 1992)

Monster (Warner Bros/Nika, september 1994)

New Adventures In Hi-Fi (Warner Bros/Nika, september 1996)

Up (Warner Bros/Nika, oktober 1998)