Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Seal

Dobrodošla plemenitost

"Pred leti sem se jezil, če je moja mesečna podpora za brezposelne zamujala za dan, danes se jezim, če zamuja moja limuzina." Nekako tako bi diplomirani arhitekt Sealhenry Olumide Samuel, krajše Seal, povzel svoje življenje, preden je postal ena najbolj nenavadnih pop ikon britanske glasbene scene, in po tem.

Njegov zadnji album Human Being (Warner Bros./Nika, 1998) potrjuje, da Seal spada med tiste dragocene bisere modnih smernic, ki znajo narediti dober pop. Harmoničnost in kontemplativnost, ki prevevata celoten album, presegata meje komercialnega in opozarjata, da je Seal naposled postal samostojen in hvale vreden glasbenik, ki si lahko privošči sestop s standardnih modnih smernic. Njegova slava, pa tudi bančni račun, mu to očitno dovoljujeta, in tudi njegov domači producent Trevor Horn, s katerim res odlično sodeluje, se je po vsem sodeč podredil Sealovim željam. Tega si Seal pred osmimi leti ni mogel privoščiti. Crazy, uspešnico s prvega albuma, ki je nastala še pred ubijalsko uspešnim Killerjem, ki ga je Seal posnel skupaj z britanskim tehno freakom Adamskijem, je nosil od založbe do založbe, pa se ga ni nihče dotaknil, četudi je bil večini čisto všeč. "In če uspeš s pesmijo, kot je Crazy, si pridobiš ogromno manevrskega prostora," je pred nekaj leti povedal Seal za Q.

Ne samo Crazy, tudi Killer je bila za začetek devetdesetih bolj ali manj netipična elektronska pogruntavščina, katere zvoki po vseh pravilih ne bi smeli zapustiti klubskih plesišč, po katerih so razgrajali s pionirskim duhom prežeti privrženci tehna. A zgodil se je čudež:

"Z Adamskijem sva sedela v eni izmed družinskih restavracij blizu Cambridgea. Teden prej sva bila na četrtem mestu, Madonna pa na prvem. Sposodila sva si prenosni tranzistor, da bi lahko poslušala lestvico. Madonna je bila četrta, torej je bil na prvem mestu nekdo drug. Tudi tretja nisva bila, in ko sem zaslišal, da so drugi Adventures of Stevie V., sem na glas zarjovel. Družine okoli so takoj začele gledati za otroci, češ, dvometrskemu črncu se je zmešalo sredi Cambridgeshira," je Seal podoživljal prvo mesto na britanski lestvici singlov.

MTV-jevska mladina si je sicer večinoma dala opraviti z Adamskim, ki je suhljato postavo skrival za goro mašinerije, Seal pa je s čokoladnim obrazom, brazgotinicami pod očmi in posvaljkanimi lasmi prej zbujal strah kot občudovanje. Seveda so si ga zapomnili vsi, tudi Trevor Horn, ki se ga je ob prvem srečanju – tako kot mnogi – ustrašil, ker se mu je zdel tako velik. A to slavnega producenta, za nekatere glasbenega genija, ki je v bleščeči karieri delal tudi z Art of Noise in Yes, za druge pa navadnega zaslužkarja (kar vprašajte Hollyja Johnsona, pevca razvpitih Frankie Goes to Hollywood), ni odvrnilo od tega, da mu ne bi ponudil mastne pogodbe; prepričal ga je tudi, naj s prijatelji ne dela tedaj popularnega čikaškega housa. "Za takšen talent bi bila to čista neumnost," je kasneje povedal Horne, ki je Sealu ponudil "umetniško svobodo" in seveda zajeten kup denarja. Seal je ponudbo zgrabil z obema rokama, z leta 1991 izdanim uspešnim prvencem Seal pa je producentu povrnil vso hvaležnost in spoštovanje, ki si ju je Trevor več kot zaslužil.

Izpiljena produkcija (tudi ponovno izdani Killer je zvenel bolj prefinjeno) in seveda mala plošča Crazy, na kateri je zaznati Sealov tedanji idealizem ("Če bomo držali skupaj, lahko rešimo svet"), sta navdušila predvsem Britance. Seal je leta 1992 na podelitvi britanskih glasbenih nagrad Brit Awards prejel kar tri priznanja (najboljši pevec, najboljši album in najboljši video). Slabše se je odrezal pri ameriških grammyjih, kjer je kljub številnim nominacijam ostal praznih rok. Kot je povedal sam, je bila najboljša stvar, ki se je izcimila iz podelitve grammyjev, intervju za LA Times, v katerem je že neštetotič povedal o glasbenih vplivih in na široko razpredal o tem, zakaj mu je všeč Joni Mitchell. Dva meseca kasneje so ga v Franciji po nekem koncertu presenetile rože s sporočilcem: "Hvala, ker ceniš moje delo, Joni."

Pa to ni bilo edino presenečenje, ki ga je bil Seal deležen ob nenadnem uspehu. Ljudje so ga ustavljali na ulici in mu na dolgo in široko pripovedovali, kako na njih vpliva njegov glas. Neka ženska mu je celo poslala kip, ki ga je naredila z nogami, navdih zanj pa je dobila ob poslušanju Sealove glasbe. Breme slave in pozornost ljudi sta doletela tudi njega. "Vse je bilo popolnoma drugače, kot sem si zamišljal. Če si občutljiva oseba, tako kot jaz, prav hitro razmišljaš, da nimajo vsi iskrenih namenov. In, ja, veliko več ljudi te obkroža, pri tem pa se tvoj prostor zoži. Ljudje na ulici te neprestano ustavljajo in delajo s teboj kot z vesoljcem." Zaradi težkega otroštva, ki ga je zagrenilo predvsem očetovo zanemarjanje, je sprva mislil, da mu bo uspeh lahko nadomestil vse tisto, za kar je bil kot otrok prikrajšan. Kmalu je ugotovil, da iz te moke ne bo želenega kruha. Napadi tesnobe, zaradi katerih je trpel v rani mladosti, so se ponovili in prav nič se ni izteklo tako, kot je pričakoval: "Hotel sem denar. Hotel sem biti milijonar. Vendar je slava lahko tudi pain in the ass," se je pritoževal v Rolling Stonu.

Potem se je Seal preselil v Los Angeles. Z novim producentom, Stevom Lillywhitom, ki je med drugim delal tudi z U2, je začel pripravljati nov album. In kmalu obupal. "Steve je bil slabši ravno v tistem, v čemer je bil Trevor tako zelo dober," je opravičeval Seal odločitev, da se vrne k Hornu. Njun naslednji izdelek, ponovno imenovan Seal, je bil prava bomba in tudi Sealov imidž je nakazoval spremembe. Obrita glava in usnjena oblačila (mimogrede, gre za njegove kreacije) se sprva nikakor niso mogla ujemati z nežnimi soul funk ritmi, ki jih je popestril z malo globljim in veliko manj kričečim glasom, saj "mi je Trevor vedno govoril, da veliko bolje pojem nižje tone." Pa še prav je imel. Veliko bolj realističen album z uspešno Prayer for the Dyingin odlično Kiss From a Roseje vrgel rokavico v obraz vsem ameriškim samozvanim pevcem in pevkam, ki so prisegali, da so njihove osladne balade nadaljevanje dobrega starega soula.

Sealov hrapav in melanholičen glas je dovolj zgovorno pričal o tem, da je faza idealiziranja človeštva in skupnega reševanja sveta končana. Če želiš resnično pomagati drugim, moraš najprej pomagati sebi. Del njegovega "zdravljenja" je bila tudi vrsta tragičnih dogodkov, ki so ga spremljali med obema albumoma. Poleg prometne nesreče, v kateri je popolnoma uničil avto, sam pa jo je odnesel skoraj brez praske, je prebolel hudo pljučnico, za nameček pa se je na hollywoodskem Sunset Boulevardu znašel sredi streljanja … in spet odnesel celo kožo.

Na albumu sta med drugimi sodelovali nekdaj Prinčevi glasbeni dekleti Wendy and Lisa, pa tudi Sealova stara znanka Joni Mitchell (If I Could) in legendarni britanski kitarist Jeff Beck. S slednjim sta že sodelovala pri snemanju Hendrixove priredbe Manic Depression, ki je pristala na Stone Free, albumu, posvečenem Jimiju Hendrixu, tokrat pa je Beck zaigral na kitaro v Bring It On. Kritiki so album navdušeno hvalili. Entertainment Weekly je Sealu in predvsem njegovemu glasu pripisal nadarjenost, s katero zna plesne komade spremeniti v prava čudežna doživetja, na splošno pa so izdelek pospremili s pridevniki odličen, subtilen in sentimentalen.

Več kot očitno je, da je bilo v album vloženega veliko truda. Kot je dejal sam, sta se s Trevorjem zelo težko ločila od dela za projekt. "Enkrat sem bil že na poti na letališče, ko sem se enostavno obrnil in prišel nazaj posnet še nekaj vokalov." Do popolnosti izpiljen album resnično izžareva Sealovo krhkost in občutljivost. Trevorjeva produkcijska žilica, s katero ustvarja harmonično dinamiko instrumentov, je očitno Sealu pisana na kožo. Že uvodna mala plošča Prayer For the Dying z mehkimi bobni, vznemirljivo kitarsko spremljavo in lahkotnimi klaviaturami je ustvarjala ogromen prostor, ki ga je rahločutno zapolnjeval Sealov vznemirljiv glas; da o sanjavi Kiss From a Rose niti ne zgubljamo besed …

In novi album Human Being?Ne glede na uspeh prvih dveh albumov velja Seal za enega od tistih glasbenikov, ki imajo veliko več uspeha s prodajo malih plošč, ne celotnega albuma. Vprašanje je, kako se bo glasbeno občinstvo odzvalo tokrat. Prva mala plošča Human Beings nakazuje povsem nekomercialen glasbeni izdelek, ki sicer malce spominja na Crazy, vendar je daleč od njegove nalezljivosti. Tudi druge pesmi se veliko bolj kot mainstreamovskim glasbenim bregovom posvečajo kontemplativni, lirični plati – kljub vsej popularnosti Seal pač nikdar ni veljal za tipičnega trendovskega snoba. Melanholična tančica, ki je prekrivala že njegov drugi album in je na Human Being nalezljiva bolj kot kdaj prej, odkriva človeka v vsej njegovi intimnosti in ranljivosti. Do takšne plemenitosti pridejo le redki.

Marta Pirnar