Now Wave

ali trenutna reakcija na stanje in položaj glasbe!

Identiteta

"Nenehna evolucija; glasba, tako kot življenje, mora utrpeti neizogibne posledice. Torej, napočil je čas za ta trenutek - za Now Wave. Če razložim... S skupinama, kot sta Green Day in Offspring, se žanrska označba punk rock, ki je nekoč poosebljala univerzalno določilo za subverzivno godbo, kaže v nebogljeni luči. Čeprav določilo ta trenutek precej dolguje predvsem pionirjem punk gibanja, si Now Wave prostora pod soncem ne bo delil z mlahavo in dolgočasno godbo, ki se izjavlja za punk. Now Wave je direkten potomec gibanja No Wave, ki izhaja iz New Yorka s skupinama, kot sta Contortions in Mars. Na žalost je gibanje sčasoma izgubilo pomen in bi ga dandanes le stežka označevali za relevantnega. Punk in No Wave sta torej retro. Now Wave je ta trenutek."

Ko ob prebiranju glasbene revije posrkaš te besede, ki jih je ob neki priložnosti spisal Mark Fischer, ustanovitelj založbe Skin Graft, si ne moreš kaj, da jih ne bi jemal resno. Tu se nanašam predvsem na pozicijo malih underground založb, ki nikoli ne odstopajo od začrtanih ciljev in idealov. Tovrstnih entuziastov, ki se ne ozirajo na dobiček in varujejo trdnjavo pred vsiljivostjo glasbenih gigantov in show bussinesom, je iz dneva v dan manj, zato pa je njihov pomen toliko večji. Že dejstvo, da je založba v Čikagu, ki je v devetdesetih revolucionarno oral neplodno glasbeno zemljo in nenazadnje požel plodovit pridelek nadobudnih mladcev, nam pove vse. Drži tudi, da je prav ta megapolis povsem dostojen naslednik tako imenovanega No Wave gibanja, ki je konec sedemdesetih vzklilo na novomeških tleh in z uporniškim pristopom, DIY estetiko in spontanim uničevanjem tabujev, zakonov in splošnih vrednot spravilo v obup marsikatero veliko založbo in lokalne oblasti. Pri tem lahko dodamo še besede Weasla Walterja iz The Flying Luttenbachers; zatrjuje, da čikaška srenja ni zgolj potomec No Wava, temveč je No Wave; pa naj bo po pristopu, percepciji ali glasbeni drži. S časovnimi omejitvami pa se v tem desetletju res ni potrebno ukvarjati.

Še večji paradoks bi nastopil, če bi o gibanju Now Wave govorili kot zgolj o še eni modni muhi, ki naj bi bila še najbolj po godu zahtevnim medijem. A rešitev je preprosta. Skupinam, ki jih založba Skin Graft uvršča v ta pojem, je težko poiskali določljive specifike, že samo glasbeno govorico bi le stežka definirali, kaj šele postavili v razpoznavne okvire. Dandanes, v svetu nenehnega pretoka fuzij, že težko govorimo o nekem skupnem imenovalcu; še posebej v Čikagu.

Prav s tega stališča je besedna zveza Now Wave najprimernejša kategorija za poimenovanje procesa simbioze današnje dobe in nečesa, kar lahko imenujemo z besedo retro, vsaj po stališču Marka Fischerja. A to stališče je verodostojno zgolj na podlagi glasbe same, in ne ideologije določenega časovnega obdobja, ki je zapustilo pečat v duhovno-zgodovinskem razvoju popularne godbe. In mar sta punk in No Wave le skupek zvočnih podob, in ne subkulturno gibanje? S tem vprašanjem, ki nam odgovor ponuja na pladnju, se začenja tudi navidezno paradoksalna zgodba o namenu, reakcionarstvu in uspehu Now Wava, založbe Skin Graft in njunih “super junakov”.

Skupnost

Zametki založbe kljub vsemu niso vzklili v Čikagu, temveč v predmestju St. Louisa, torej v zvezni državi Missouri. Mark Fischer je s starim prijateljem Robom Syersom že leta 1986, še kot dijak, pričel s samozaložniškim poslom. Kot mlada punkerja sta bila naklonjena predvsem fanzinu in obskurnim stripom, ki sta jih zrisala kar sama in jih naslovila z večpomenskimi naslovi, npr. Confused, Kill Your Girlfriend itd. Po petih izdajah sta se, nezadovoljena z omejenostjo in zaprtostjo lokalne stripovske scene, z nizkim proračunom, a velikim številom poznanstev, s trebuhom za kruhom od odpravila v Čikago. Fischer sicer še danes izdaja serijo stripov pri založniku IconaGrafix/Caliber Press, a vse to je leta 1991, ko je prispel v Čikago, ostalo sekundarnega pomena, saj je vizualno nadomestila zvočna podoba. A kljub temu je stripovski, risarski del založbe, ki ga danes sestavlja že vrsta priznanih imen iz sveta glasbe, npr. Kame Bazooka (vodja japonskih kamikaz Space Streakings), John Forbes (frenetično grlo Mount Shaste), Mark Shippy (kitarist U. S. Maple) in drugi, še vedno aktivno udeležen pri vsaki zvočni izdaji te založbe. Večina vinilnih singlov in EP-jev je opremljena s provokativnim stripom, medtem ko ovitke LP-jev, ki povsem povzemajo zvočno podobo plošče, družno kreira skupina, budno oko Marka Fischerja in risarsko osebje Skin Graft. Prav DIY estetika, obveza do kvalitete in občutek za skupnost, ki so glavne differentie specifice delovanja te založbe, pa so izoblikovali povsem samosvojo identiteto založniškega posla in hkrati omogočili popolno svobodo izražanja. To pa je tisto, k čemur naj bi neodvisna založba v osnovi stremela.

Glasbeniki, novi super junaki

Čeprav je Mark Fischer začel založniško delo predvsem z objavami stripov, si je leta 1991 že omislil nove super junake - glasbenike. Vse do leta 1993 (od tega leta so tudi v kooperaciji s Touch and Go in Southern, ki skrbita za distribucijo v Ameriko in Evropi) je izdajal predvsem vinilne single skupin, kot so Zeni Geva, Shorty, Mount Shasta in drugih, a ker prihaja iz St. Louisa, ki je danes bolj znan po alternativnem country pedigreju zasedb Wilco, Son Volt, Golden Smog, je logično, da je prvo glasbeno izdajo (split singel s skupino Mothers Day) in prvi dolgometražec založbe namenil someščanom Dazzling Killmen, ki so leta 1995 sicer že razpadli, a za seboj zapustili tri vplivne albume in z odnosom do muziciranja ter s čudno in navidez nezdružljivo simbiozo jazza, hrupa in hardcora vplivali na razvoj marsikatere mladoletne Skingraftove atrakcije. Prav Dazzling Killmen pa so bili z improvizirano, ritmično kompleksno, energično, napeto in bržkone inteligentno godbo popolno nasprotje tistega, kar danes pomeni Skin Graft; predvsem glasbeno. A to je povsem razumljivo, saj z značilnim čikaškim zvokom, ki sta ga definirala predvsem založba Touch and Go in vzpon tako imenovanega drugega vala No Wava, res niso imeli nič skupnega; da o podobni sceni, ki bi se razvijala v okolici St. Louisa, niti ne govorimo. Ob tem je zanimivo tudi dejstvo, da so bili trije člani kvarteta klasično izučeni jazzovski glasbeniki, in to povsem nasprotuje idealom in ideologiji punka, hardcora in še posebej No Wava, torej DIY estetiki in reku Za kreiranje glasbe ne potrebuješ virtuoznega obvladanja instrumentarija.

Po težko pričakovanem preboju v širni svet “popularne” godbe, pa so se začele formulirati tudi specifike, ki so razširile dejavnost založbe. Kot smo že omenjali, se projekti povečini, vsaj po zvočni plati, precej razlikujejo, a vedno ohranjajo poglavitne značilnosti - spontanost, neuravnovešenost, emocionalnost in veliko mero zabave. Skupine, kot so U. S. Maple, Mount Shasta, You Fantastic (sestavljajo jo nekdanji člani Dazzling Killmen in Brise-Glace) in Zeek Shack, popolnoma poosebljajo to pravilo. Držijo se ga celo do te mere, da pri marsikateri stvaritvi teh zasedb preprosto ni moč vedeti, ali skupina misli resno ali pa nam s prefinjenim občutkom daje vedeti, da je vse skupaj zgolj improvizirani teater. Še posebej izstopa čudaški kvartet U. S. Maple, ki je s projektom Shorty (za Skin Graft so izdali nekaj singlov in EP), pri katerem sta sodelovala pevec Al Johnson in kitarist Mark Shippy, že popolnoma personificiral nagibe tako imenovanega Now Wava. Dejavnost obeh zasedb še najlaže opiše fizično in psihično prenapet živ nastop, kjer pridejo do izraza vsa maničnost, odtujenost, nevrotičnost ter namenska uničevalnost, ki nam jih obe plošči U. S. Maple - Long Hair In Three Stages in Sang Phat Editor - v tako slikovitih podrobnostih le ne moreta prikazati.

Trdna skupnost, ki jo pooseblja založba, omogoča tudi brezmejno število raznorodnih projektov; hiperproduktivni čikaški čudaki, polni novih in norih idej, se jih res ne otepajo. Še več, večina projektov v končni fazi preraste celo v ustaljene zasedbe, ki nizajo album za albumom; če seveda zaradi golega preživetja ne delajo po 8 ur na dan v redni službi, nadaljujejo študija (tak primer je Heather M, nekdanja bobnarka pri The Scissor Girls in “all-star” zasedbi Lake Of Dracula) ali koncertirajo do onemoglosti pred impotentno in ravnodušno ameriško publiko. Nenehen prehod glasbenikov iz ene v drugo skupino je v Čikagu sicer že ustaljena praksa, ki nam omogoča predvsem širši vpogled v dejavnost in celovitost tamkajšnje scene.

Če se omejimo zgolj na dve skupini povsem raznorodne usmeritve, nas obe, zaradi nespecifičnosti, preprosto zbodeta v ušesje. Zasedba The Denison/Kimball Trio (danes DK3) je prvi dve plošči posnela za Skin Graft, danes pa je presedlala k Touch and Go - Quarterstick. Ne boste verjeli, toda bend, ki ga sestavljajo Duane Denison, kitarist Jesus Lizard, Jim Kimball, nekdanji bobnar Laughing Hyenas in Mule, za tretjo ploščo pa se jima je pridružil še vsestranski saksofonist Ken Vandermark, preigrava kvazi-klasicističen jazz, in to dokazuje, da žanrske omejitve v resnici ne obstajajo več. Podobno mišljenje bi lahko izrekli tudi ob “all-star” projektu Miss High Heel, ki ga sestavljajo sami prekaljeni mački, denimo Weasel Walter, Bill Pisarri, Chuck Falzone (vsi iz The Flying Luttenbachers), Marlon Magas (Couch) in Azita (The Scissor Girls). Weasel mi je ob zadnjem srečanju (koncert Bobbyja Conna v MKNŽ-ju) sugeriral, da bi lahko njihovo dejavnost označili kot “apokaliptičen, razmesarjen glam-rock”, a ob početju te zasedbe, ki je gradivo za prvenec posnela v nekaj urah na predpotopen kasetofon, je res težko verjeti v namenskost same glasbe, saj iz improviziranih zvočnih miniatur razbereš zgolj vsesplošen kaos, kričanje ter nenehno dražeče šumenje in škripanje.

Širša recepcija založbe in številna sodelovanja so omogočili tudi lažji dostop do glasbe, ki prihaja iz drugih zemljepisnih širjav, predvsem iz dežele Vzhajajočega sonca. K temu sta pripomogla predvsem kultna veljaka - Steve Albini, ki redno opravlja tudi producentske posle večini skupin, ter vsestranski Jim O'Rourke, ki pri Skin Graft deluje s projektom Brise-Glace. Skupine, kot so Space Streakings, Zeni Geva, Ruins in Melt Banana (slednje tri smo imeli priložnost videti tudi v naših krajih), so zaradi večnega življenja na obrobju in v podzemlju, brezkompromisnega muziciranja, obvladovanja instrumentarija, svojevrstne tradicije in geografske oddaljenosti nadvse zanimive predvsem za ameriško tržišče, saj jim konservativna in stroga pravila na Japonskem ne omogočajo preboja do širše populacije. Prav oddaljenost od trenutnih trendov in modnih muh pa omogoča, da prav Japonci večino glasbe posrkajo šele takrat, ko ji je že potekel rok trajanja, in določene žanre, ki so vezani na določena obdobja v duhovno-zgodovinskem razvoju popularne godbe, preoblikujejo v povsem samosvojo glasbeno govorico, ki je ne bi mogli primerjati z vplivi in vzorniki. In prav to so Ruins storili s progresivnim rockom in jazzom, Zeni Geva z metalom in hard rockom, Melt Banana s hrupom in Space Streaking z elektroniko.

Epilog

Založniško delo Skin Graft nam ob navedenih dokazih samo še enkrat sugerira, da časov progresive, ki se rojeva samo v podzemnih krogih, še zdaleč ni konec, četudi sčasoma večina tistih, ki so nekoč sledili idealom undergrounda, dandanes slepo sledi zgolj potrebam potrošniške družbe. A ko govorimo o skupinah, ki družno ustvarjajo to čikaško skupnost, ni bojazni, da bi se njihove podobe razpasle po naslovnicah velikih revij ali da bi godba pristala na “eMpTV”, čeprav... Retorično vprašanje - kaj pa tam dela Bobby Conn? Po besedah Marka Fischerja svet in evolucija tečeta dalje: “...sedaj, ko Now Wave nadaljuje z inficiranjem sveta, je neizogibno dejstvo, da se bodo tudi povsem nepomembne skupine sklicevale na termin Now Wave - in tako bodo njegov namen in pomen uničile. A takrat, ko pride do tega, bodo vse relevantne skupine Now Wava zavzele nov položaj, identifikacijo - Post-Now.”

Danijel Mežan

Izbrana diskografija:

U. S. Maple - Long Hair In Three Stages

Dazzling Killmen - Recuerda

The Denison/Kimball Trio - Walls In The City

Melt-Banana - Scratch Or Stitch

Lake Of Dracula - Lake Of Dracula

Zeni Geva - Nai-Ha

Različni izvajalci - Camp Skin Graft