Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Koen Van Daele
Stevie Wishart
Stevie Wishart o interpretaciji srednjeveških rokopisov
"Večina glasbe na svetu je improvizirane. Le majhen delček je zapisan."
Ob devetstoletnici rojstva skladateljice, teologinje, znanstvenice, pisateljice in nune Hildegarde iz Bingna je festival Mesto žensk to izjemno osebo počastil z dvojnim dogodkom. Poleg visoko tehnološke predstave Artificial Eye Zeene Parkins in video umetnice Janene Higgins je festival za bolj avtentičen pristop povabil britansko-avstralsko umetnico in strokovnjakinjo za srednjeveško glasbo, Stevie Wishart. V cerkvi sv. Florijana nam je s skupino Sinfonye ob spremljavi Oxford Girls' Choir predstavila "Hildegard von Bingen: Simfonija ubranosti nebeških razodetij". Po Hildegardinem vznemirljivem svetu nas je Wishartova vodila ne le z odličnimi pesmimi, ampak tudi z branjem Hildegardinih latinskih pesmi v slovenščini, medtem ko smo lahko opazovali projekcije miniatur iz rokopisa, napisanega v 12. stoletju.
Pristop Wishartove k srednjeveški glasbi je vse prej kot zastarel, kakršne koli asociacije že imate pri besedi "avtentičen". Ob ustanovitvi njene skupine je revija Early Music zapisala: "Sinfonye je na sceno zgodnje glasbe zasluženo eksplodirala kot časovna bomba."
V Welsu - na festivalu Music Unlimited - smo imeli dolg pogovor s Stevie Wishart, glasbenico, ki je obenem tudi umetniška voditeljica Sinfonye, skladateljica, improvizatorka, pevka, igra na lajno, violino, srednjeveške gosli, elektroniko in je za vedno posvečena premoščevanju 900 let glasbenega izročila.
Zakaj ste ustanovili skupino Sinfonye?
Želela sem avtentično izvajati srednjeveško glasbo. Vsi rokopisi in drugi zgodovinski viri, ki so opisovali srednjeveško glasbo, so v moji glavi ustvarili določen zvok. Ko sem, na primer, slišala tradicionalne pevce v Španiji, sem vedela, da je to tisti zvok, ki sem si ga želela ustvariti. Torej kombinacija pregledovanja zgodovinskih virov - to mi je bilo zelo všeč: iskanje rokopisov, katerih že sam videz me je vabil naprej - in združevanja tega znanja s pevci iz podobnih glasbenih ozadij. Zato sem iskala pevce iz zelo skromnih glasbenih izročil. Izročil, kjer se še vedno poje na prostem, brez ojačitev in morda kot spremljava plesu. Nisem hotela uporabiti pevcev, ki prihajajo iz sveta klasike, kjer pojejo vse mogoče: en dan Schoenberga, drugi dan Bacha. Preprosto zato, ker vidiš dokaj preproste glasbenike, ko pogledaš zgodovinske slike. Niso akademski glasbeniki. Pri Sinfonye gre torej za združevanje teh zgodovinskih virov. Tega se, po mojem mnenju, ni lotil še nihče. Gre za vnašanje improvizacijskih sposobnosti v zgodovinsko metodo.
Ali so še kakšne skupine, ki delajo podobno?
Obstaja neka odlična skupina - Ensemble Organum. So iz okolice Pariza, vodi pa jih Marcel Pérès. Snemali so za Harmonia Mundi. Delajo z moškimi glasovi, ne izključno, a večinoma. Pérès je v iskanju tradicionalnih virov šel do Bizanca. Delal je nekaj zelo podobnega. Pogosto ga kritizirajo, ker naj bi zvenel zelo vzhodnjaško v interpretaciji zahodne glasbe, vendar se meni kritika ne zdi upravičena. Razen njega ni veliko drugih. Med študijem sem igrala z nekaterimi skupinami in naš način dela je bil popolnoma sodoben in značilen za veliko skupin, ki se ukvarjajo s staro glasbo: imeli smo 3 ure vaj, tako da je morala biti vsa glasba izpisana. Glasbeniki so igrali v več skupinah. Zelo malo je skupin, kjer lahko umetniški vodja preučuje zgodovinske vire in si jih želi igrati. Mnoge skupine ne razumejo srednjeveške notacije, do nje pridejo prek sekundarnih virov. S tem ni nič narobe, vendar pomeni, da ne ohranjajo povezav.
Bi lahko opisali vaš pristop k avtentičnosti?
Na avtentičnost sem začela gledati skozi glasbila. V doktoratu sem preučevala ikonografijo gosli, pa tudi lajne, v Španiji. Obiskala sem majhne vasice, kjer jih še vedno igrajo, izdelujejo ali se jih vsaj spominjajo, da bi dokazala pravilnost zgodovinskih slik. Za vire sem se torej obrnila k umetnosti in moj učitelj ter izvrsten jezikoslovec Chris Page je pregledoval besedila in literaturo. Obstajajo, na primer, izvrstne razprave o uglaševanju gosli, ki je zelo drugačen način uglaševanja. Približno tako, kot se uglasi lutnja. Ali pa: razprave o tem, kako se uporabi glas skupaj z goslimi. Začela sem s tem, da sem dobila - kakor se mi zdi - izviren zvok gosli. To je pomenilo, da sem spremenila miselnost o goslih: sploh niso kot violina. Po svoje so bližje lajni. Kot to veš... ko misliš, da je to zvok, ki so ga ustvarjale, ko bereš stvari kot: gosli so jim bile tako všeč zato, ker so bile najbližje zvoku glasu. Mnogi viri trdijo da so bile gosli takrat to, kar je dandanes kitara. Bile so poglavitni instrument skoraj 300 let. Ko sem to vedela, sem ustvarila zvok gosli in nato razvijala pristop h glasu. Glas je namreč kot odprta knjiga: o njem s slik ne moreš izvedeti veliko. Vse, kar imaš, je kontekst. Morda vidiš pevce, ki igrajo na velika tolkala. Obstaja, na primer, celotno izročilo prikazovanja žensk, ki pojejo in igrajo tolkala na določen način. Vedno igrajo tako (pokaže), ker plešejo. Tovrstne stvari ti povedo veliko o načinu igranja te glasbe. Druga pot do petja - ne toliko za cerkveno petje, temveč za trubadursko ali posvetno glasbo - so besede. Zaradi tega uporabljam ljudi, kot je Equidad Barés, pevec, ki zna izvajati balade in povedati zgodbo z besedami. Poleg tega je tudi odličen plesalec in ima velik občutek za ritem. Ritem je še eno zelo dvoumno področje: v rokopisih se ga namreč nikoli ne omeni. Toda res je, da je na koncu veliko odvisno od osebnega okusa. Vendar mislim, da se je treba obdati s kar največjim številom izvirnih virov, slik, not - in nato narediti svojo sestavljanko. Pomembno se je posvetiti podrobnosti in jo izčrpno predelati. In ko se ti zdi, da je eden izmed teh majhnih vidikov pravilen, te to pelje do mnogih drugih stvari. Razumljivo je seveda, da moraš hoteti opraviti tisto podrobno delo. Toda zame je to tisto, zaradi česar glasba deluje, če hočeš biti avtentičen.
Kako je bilo vaše delo sprejeto v Angliji in kako je scena, ki se ukvarja z zgodnjo glasbo, reagirala na pristop skupine?
Ko smo imeli prvi veliki londonski koncert Bella Domna, smo bili izjemno dobro sprejeti. Dobili smo ponudbo za snemanje plošče in na medije smo naredili res dober vtis. Deloma zato, ker ni še nihče delal tako, da bi kombiniral slušni in tradicionalni način petja. Zanje je bilo zelo nenavadno slišati ljudi improvizirati, slišati pevko, kakršna je Mara [Kiek], ki prihaja iz makedonskega glasbenega izročila. Mara je zelo prefinjena pevka, vendar ni operna pevka, ki je nazadovala (kot veliko petja stare glasbe). Nad Anglijo se torej ne morem pritoževati. Postavila nas je na zemljevid. Zanimivo je, da se ljudje ne počutijo najbolje ob improviziranju s staro glasbo. Zame je improvizacija naredila to glasbo bolj polno. Vendar bi jim bilo vedno ljubše, če bi izvajali samo tisti osnovni skelet, ki je v rokopisih. V resnici pa prav to ni avtentično. To nam povedo zgodovinski viri. Vemo, na primer, da so uporabljali tolkala. Seveda ne vemo, kaj so igrali, zato bi ljudje iz akademskega sveta raje videli, da se tolkala ne bi uporabljala. Naša improvizacija nas je zato venomer postavljala v neko drugo skupino. Jaz pa trdim, da je večina glasbe na svetu improvizirane in le majhen delček zapisane. Toda koral je druga kategorija, in Hildegarda se kot projekt zelo razlikuje od mojih prejšnjih, saj ni improvizacije.
Vse je bilo zapisano?
Da. In na veliko naših vprašanj je odgovorjeno. Vemo, na primer, da po vsej verjetnosti koral ni vključeval mnogo glasbil. Pri trubadurskih rokopisih je velika razlika v tem, da je dan samo prvi verz pesmi, vse druge verze pa ji je treba prilagoditi, to z veseljem delam. Zelo pogosto so v rokopisih tudi luknje. Izvajali smo pesmi Doma Dinisa, portugalskega kralja okoli leta 1300, čigar pesmi so našli nedavno. Imel si besede in nato majhne koščke glasbe. Toda lirika je imela zelo strogo zgradbo: A A B, B C. Od tod si lahko predstavljaš, da je glasba sledila isti obliki. Tako sestaviš iz dveh vrstic glasbe cel koncert. Te vrste stvari lahko delaš s posvetno srednjeveško glasbo - pravzaprav jih moraš. Druga pomembna stvar je, da so jih pogosto zapisali 100 let kasneje. Pogosto so jih zbirali za kralje v znak njihovega bogastva. In vedno je bil pisar za besede in pisar za glasbo. Tako sta glasba in beseda pogosto neusklajeni. In pisar ni bil nikoli glasbenik. Vsi ti elementi te prisilijo v to, da moraš ogromno vedeti o srednjeveški posvetni glasbi, da bi imela učinek. Toda pri Hildegardi je drugače, saj se zdi, da je imela pisarja, ki je zanjo delal vse življenje. Najverjetneje je znal zapisovati tudi note. Če pa ni bil on, je bil kdo drug iz njenega kroga. To je bilo zelo nenavadno. Rokopis, ki ga uporabljamo, je bil napisan proti koncu njenega življenja, verjetno v istem skriptoriju in skoraj zagotovo v njenem samostanu. Vem, da je Hildegarda vedno govorila, kako neizobražena je, vendar to sploh ne drži. Brala sem knjigo Sabine Flanagan, ki je sicer iz Adelaide v Avstraliji. Preučevala je položaj žensk, predvsem v verskih ustanovah. Njen pogled na temo se mi je zdel zelo inteligenten. Pravi, da je bila Hildegarda pravzaprav zelo pametna, saj je bilo nenavadno za žensko, da je delala to, kar je delala ona. Tudi če odmislimo glasbo: ustanovila je svoj red, potovala naokrog in predavala, bila je zelo spoštovana kot zdravnica in je svetovala ter si dopisovala s papežem in drugimi pomembneži tistega časa. Bila je tam zgoraj, z njimi. Flanaganova pravi, da je to dosegla z izjemno skromnostjo in trdila: "Hej, to ni moje maslo, to je Bog." Tako ji je uspelo. Imela je vse, kar si je zaželela: vse življenje je imela tajnike, denar, bila je pod zaščito papeža. Delala je, kar koli je hotela. Nihče ji ni mogel nasprotovati. V sodobnem jeziku bi lahko rekli: Hildegarda je znala uporabiti sistem. No, to pomeni, da so njeni rokopisi zelo jasni. Kakih 40 do 50 let po njeni smrti --v tem času je njen red poskušal doseči njeno beatifikacijo-- so dali napisati Riesenski kodeks, zbirko vseh njenih del, ki vsebuje kakih 20 pesmi več kot njen rokopis. Večina ljudi uporablja ta kasnejši rokopis, saj je jasnejši in dokončan. Jaz večinoma uporabljam prvega, ki ima, kakor bi vi temu rekli, napake. Kakor pesem, ki smo jo peli, O gloriosissimi; mnogi uredniki so pregledali drugi rokopis in jo naredili bolj logično. Toda jaz res verjamem v to, kar je v prvem rokopisu. Zelo neobičajno je, da imaš dva jasna rokopisa, ki ju lahko primerjaš, in zdaj sta oba dosegljiva kot faksimile. To močno vpliva na interpretacijo.
Nam lahko poveste kaj o Hildegardinem neznanem jeziku?
V devetnajstem stoletju je pomemben cerkveni dostojanstvenik naročil, naj se vsa dela Cerkvenih Očetov zapišejo, od Avguština dalje. Hildegarda je verjetno edina ženska med njimi. To je prva sodobna izdaja njenega dela. Ima 3 strani njenega neznanega jezika in njenega rokopisa: izmislila si je lastno abecedo. Zelo lepa je. Je neke vrste slovar s približno 300 besedami. Za vsako besedo v "neznanem jeziku" je Hildegardin prevod v latinščino, srednjeveški prevod v latinščino in pa prevod v latinščino devetnajstega stoletja. Ne vemo, kako se besede izgovarjajo, a najverjetneje je nekaj med latinščino in nemščino. Pravzaprav še nisem uspela najti originalnega rokopisa, zato uporabljam izdajo iz 19. stoletja. Eden njenih življenjepiscev opisuje, kako je imela vizijo, nato je iz nje prečistila prvine glasbe in potem skladala. Tako pravi, da so njene pesmi tisti zvok, ki ga je slišala v vizijah. Mislim, da je to čudovita ideja. Veste, Hildegardi je bila zgodba o sv. Uršuli in njenih 11.000 devicah zelo pomembna. Ena teorija tako pravi, da so ta zvok delale device v nebesih ali v Hildegardinih vizijah. Drugi spet mislijo, da je bil njen "neznani jezik" le igra ali pa mistični jezik. Ko sem bila v Bingnu, sem o njem vprašala nekaj nun, a niso vedele nič. Rekle so, da bodo vprašale.
Kako ga je imenovala ona?
Lingua ignota, torej: neznani jezik. Nisem še videla celotnega jezika. Imel naj bi okoli 900 besed, v izdaji iz 19. stoletja jih je samo 300. Zelo pogosto označujejo zelišča, zdravila, živali. Besede je uporabila v eni pesmi, ki je tudi na našem CD-ju, O orzchis ecclesia. Vendar ne vem, če to pravzaprav je jezik. Mislim, da nima slovnice. Zelo zanimivo bi bilo narediti kaj z njim, kot koncept za pesem ali kaj takega. Poleg tega 10 odstotkov besed ni prevedenih. Mnogi latinisti pravijo, da je bila Hildegardina latinščina zanič in da je polna napak. Toda delam z nekim Američanom v Oxfordu, urednikom slovarja srednjeveške latinščine, ki ima na zadevo zelo osvežujoč pogled. Ko sem ga vprašala, ali je res, da Hildegarda ni bila dobra v latinščini, je rekel: "Ne! Bila je zelo dobra v latinščini. Rabila jo je zelo ustvarjalno in edinstveno." Bil je mnenja, da je poskušala latinščino narediti bolj ekspresivno. To omenjam zato, ker je veliko besed kot Azeruz, ki je naslov pesmi, ki sem jo napisala, ta pomeni mamilo. Razmeroma veliko njenih besed označuje transcendentne substance. Trans, pravzaprav zapustiti svojo glavo, četudi le s postom, je bilo nekaj, za kar se zdi, da so ljudje pogosto delali, da bi dobili navdih ali slišali. Nekateri ljudje, recimo Oliver Sachs, trdijo, da je Hildegarda trpela za migrenami. Nisem se veliko ukvarjala s svetniki in tem celotnim izročilom, toda vem, da so poskušali oslabiti telo. Postili so se 2 tedna ali pa sedeli na gori in zmrzovali. Zato je res težko vedeti, ali je Hildegarda res imela migrene ali pa je bila to le posledica njenega duhovnega delovanja. Mislim, da so ljudje telesa prisilili tako daleč, da so imeli glavobole in postali telsno zelo šibki.
Zdi se, da je izvajanje Hildegardinih del zelo fizična izkušnja.
Prav imate. Vadimo po več ur, in ko snemamo, resnično vstopimo v neki drugi prostor. Snemamo v veliki cerkvi na podeželju sredi noči, ker mora biti vse tiho. Zelo nas izčrpa. Pesmi so tako dolge in virtuozne. Kot skupina med snemanjem vedno pademo v neko razpoloženje. Trenutno pripravljam drugi del Celotnih del Hildegarde, in morda je na posnetku solo, ki sem ga odpela, a se tega ne spomnim. To se dogaja pogosto: pesmi se učimo zelo intenzivno, posnamemo jih, toda ko jih poslušamo, se nekaterih delov ne spomnimo.
Morda vas tam zgoraj uporabljajo kot medij za prenos pesmi na CD... Torej je fizično težko peti Hildegardo?
Neverjetno težko. Najtežje je dihanje. Fraze so tako dolge, da ti pravzaprav zmanjka sape. V primerjavi s trubadursko ali kakršno koli drugo srednjeveško glasbo je zelo nenavadno imeti pesem dolgo od 10 do 15 minut. Še en vidik, ki se pojavlja skozi ves Hildegardin rokopis, je tok zavesti. Nobeden izmed njenih koralov ne sodi v vzorec ali se ponavlja. Tudi njene himne nimajo ponavljajočih se verzov, čeprav bi jih teoretično morale imeti. Tako je kot z njenimi vizijami: je popoln tok zavesti. Sestaviti to delo skupaj je bilo zelo težko, saj ni ne konca, ne sredine, ne začetka. Vivien [Ellis] je najbolj profesionalna med mojimi pevkami Hildegarde. Prisilim jo, da poje znova in znova, dokler se ne razjezi in utrudi. Takrat jo zapoje res dobro. Mislim, da je najtežji del spraviti tudi to v kontekst nastopanja. Pravzaprav mi še ni uspelo izvesti nastopa tako, kot si ga želim. Zelo rada bi nastopala na prostem ali kje, kjer bi se občinstvo lahko malo premikalo.
Eden od slovenskih kritikov je bil popolnoma navdahnjen z vašo postavitvijo v cerkvi. Ni pisal samo o petju, temveč tudi o zvoku dežja in vetra, ki je pihal zunaj.
Super! Zdi se mi, da je bil to do zdaj naš najlepši koncert, ker je imel tudi ozračje. Ponavadi nastopamo v koncertni dvorani, če pa smo v cerkvi, so vse luči prižgane. Najtežja stvar pri Hildegardi je vedeti, kako jo izvajati. Zaradi tega tudi uporabljam diapozitive. A zelo pogosto je težko, saj nas vabijo predvsem koncertne organizacije, ki s težavo sprejemajo kar koli, tudi vizualne elemente. Eden izmed načinov izvajanja bi bil v obliki maše. Organum so to naredili na eni njihovih plošč. Ustvarili so mašo o sv. Uršuli. Vendar ogromno mojih stvari ne bi sodilo v ta okvir... Lepo bi bilo, da ne bi nihče govoril, ampak bi besede projicirali, da bi se premikale. Do zdaj nam tega ni uspelo narediti v umetniškem kontekstu. Mislim pa, da bomo to izvedli leta 2000, ko bomo imeli dovolj sredstev, da iz tega naredimo nekaj drugega.
Koen Van Daele
(prevod Igor Rogelj)