Sam Phillips

Petelini in združitve

Dandanes se zdi, da je Sam Phillips dodobra naštudiral semiotiko. Prvič: založbo je poimenoval Sun - kot sonce, ki vzhaja, ko se rojeva nov dan; drugič: na logotipu si je za zaščitni znak vzel petelina - petelina, ki naznanja in razglaša začetek novega dne ter prebuja svet; tretjič: prostore je imel na Union Avenue - aveniji zveze, združitve. Res, ko so v Memphisu enkrat za vselej združili country, hillbilly in blues, se je rodila nova glasba, ki je dobila ime rock'n'roll (po dejanju, ko se združita moški in ženski spol).

In to so razglasili z novim diskografskim podjetjem Sun Records. Začela se je nova doba, po kateri tako deklarativno kot zares nič več ni bilo kot nekoč. John Lennon je nekoč dejal, da pred Elvisom ni bilo ničesar. Brez Sun Records pa ne bi bilo Elvisa, to drži kot pribito, a ne bi bilo niti Carla Perkinsa, Jerryja Leeja Lewisa, Johnnyja Casha, Roya Orbisona, Charlieja Richa, Rufusa Thomasa, kakršnega poznamo, prav tako B. B. Kinga in Chesterja Burnetta - Wolfa. V glasbi je, kot vemo, veliko relativnega, spremenljivega, minljivega, toda Sun Records in njen pomen sta ena tistih iztočnic, če že ne tista iztočnica, na kateri stoji vse drugo.

Bleščeči se čevlji

Svoj čas je Carl Perkins opisal eno od doživetij s Samom Phillipsom. Tekle so zadnje minute pred Perkinsovim prvim nastopom na dalaški Big D. Jamboree, takrat pomembni glasbeni prireditvi. Ko je bil čas, da stopi na oder, ga Phillips ustavi in mu pove, naj počaka. Izroči mu škatlo. Perkins jo odpre - in kaj vidi noter: nič drugega kot bleščeče se modre semiš čevlje, ki jih je zanj ukazal pripraviti Phillips. In le, da mu izroči ta par modrih čevljev, se je Phillips pripeljal iz Memphisa v Dallas. Ko se je Perkins v njih prikazal na odru, je dvorana ponorela. Najbrž so bili takrat drugi časi. Najbrž jih je preveval občutek, da je vse mogoče. Ti fantje so bili revni, in Sam jim je dal prve obleke, naredil je prve posnetke, prepričal jih je, naj imajo vero vase. Sam Phillips je bil njihov pravi Uncle Sam, Stric Sam, ampak ne samo njihov, temveč tudi vseh, ki so objeli rock'n'roll. Govoril je o združitvi, o povezanosti glasbe, o tem, da je to povezanost treba pokazati, govoril je, da je treba najti svojo pot, in jo sam prehoditi, govoril je o vsem tistem, o čemer danes govorijo prepričljivi, samosvoji glasbeniki. Govoril je univerzalni jezik in ta jezik je ustvarjal. Sam je povzdigoval veličastnost osebnosti. Ampak njegovi glasbeniki, pa naj bo The Howlin' Wolf, Jackie Brenston ali Jerry Lee Lewis, niso bili izobčenci, četudi so bili uporniki. Sam Phillips je bil tisti, ki je našel pot in to pot nakazal. Nekateri posnetki Sun Records so zgodovinski, drugi so le zelo dobri, tretji so navsezadnje le posnetki, narejeni v tistem času, ampak iz vseh prihajajo vera, predanost in poštenost, vse preveva energija, ki je kos časom. A največji del tega, kar je izšlo pri založbi Sun, je bilo narejeno v zelo majhnih, za sedanje razmere prav tesnih prostorih, katerih skupna velikost ni presegala štiriinšestdeset kvadratnih metrov.

Uncle Silas Payne

Sam Phillips, človek, ki je vse postavil na noge, je bil rojen 5. januarja 1923 v družini z osmimi otroci na farmi pri mestu Florence v Alabami. Tam ga je z bluesovko glasbo spoznal starec po imenu Uncle Silas Payne, slepi poljedelec, ki mu je pripovedoval zgodbe in pel pesmi, ki so, kot pravi legenda, za vedno ostale s stricem Samom. Želel si je biti odvetnik branilec, ampak ko je njegov oče umrl, se je usmeril v radio. Šel je za napovedovalca v Muscle Shoals, kjer je na radijski postaji srečal bodočo ženo Becky. Diplomo radijskega tehnika je dobil po dopisni šole.

Sredi štiridesetih se je preselil v Memphis zaradi službe na radijski postaji WREC. Ko je prispel v Memphis, je na ulici Beale slišal godbo, ki mu je bila znana od otroštva in zgodb strica Silasa Payna. Na 706 Union Avenue je oktobra 1949 najel prostore prazne delavnice in jih je preuredil v studio, kjer je od samega začetka združeval dvoje opravil - prvo povsem praktično in ekonomsko, po oglaševalskem motu We Record Anything, drugo povsem spiritualno, duhovno, kazalo se je v odprtosti do temnopoltih glasbenikov, ki nikjer drugje niso mogli posneti svoje godbe tako, kot so jo sami iz srca igrali. Phillips jim je povsem preprosto dal možnost, da posnamejo svojo godbo - brez velikih načrtov, a odločno. Prav ta odločnost ga je sčasoma pripeljala do tega, da je tako rekoč z vsakim posnetkom - če že ne z vsakim, vsaj z vsakim drugim - pisal zgodovino in spreminjal svet. Ko je začel delati s temnopoltimi glasbeniki, so ga kolegi na radijski postaji zbadali in zmerjali, češ da tokrat ne smrdi po tistih brezzobih glasbenikih, ki nimajo niti kitare okoli vratu.

Prvi, ki ga je posnel, je bil one man band Joe Hil Louis, duhovit kitarist in harmonikar, ki se lahko kosa z današnjimi izvajalci Fat Possuma, nekaterim med njimi je lahko tudi v vzor. Posnetek Rocket "88" skupine Jackie Breston and His Delta Cats, ki jo je usmerjal Ike Turner, je bil prelomen predvsem zaradi dveh učinkov. Glasbeni zgodovinarji so si enotni, da gre za malodane prvi uradni posnetek rock'n'rolla, saj so leta 1951 o pesmi Rocket "88" vsi govorili kot o rock'n'rollu. Poleg tega pa je po tem posnetku Sam Phillips pustil radijsko službo, se posvetil le studijskemu delu in ustanovil založbo Sun Records.

Neštetokrat je poudaril, da mu nikoli ni bilo žal in da mu nikoli ne bo žal za Elvisa, ki je s Sun Records prestopil k RCA, kajti delati z Elvisom je takrat med drugim pomenilo tudi sodelovati s polkovnikom Parkerjem. Edinole ene stvari mu je žal, kakor je v intervjujih poudarjal Sam Phillips. Obžaloval je, ko je izgubil velikana Chesterja Burnetta. Namreč, ko je Sam začel z diskografsko produkcijo, sta imeli sprva licenco za posnetke založbi RPM/Modern in Chess, in prav glede Chesterja Burnetta se je vnel spor med tremi stranmi, ki se je končal le, ko se je Howlin' Wolf preselil v Chicago in začel snemati izključno za brata Chess. Potem ko je prenehal z licenciranjem posnetkov, je Phillips sklenil postaviti lasten pogon za produkcijo in distribucijo nosilcev zvoka. Prvo uspešnico za novo založbo je zabeležil že takrat starosta memfiške glasbene scene Rufus Thomas Jr., tisti Rufus, ki bo kasneje posnel prvo uspešnico pri drugi memfiški založbi - Satellite, sčasoma se bo preimenovala v Stax.

Elvis Presley, Scotty and Bill

Phillipsovo delo na radijski postaji, ki ga je opravljal, preden se je povsem predal studiu, je bilo predvsem delo tonskega tehnika, manj pa didžeja. Ozvočeval je žive prenose velikih skupin, big bandov Glenna Millerja, Tommyja in Jimmyja Dorseyja ter drugih. In kot je tudi sam ob neki priliki pripomnil: to je bil že res prestižen posel, ampak mu ni prinašal polnega zadovoljstva, saj v tovrstni glasbi ni bilo dovolj senzibilnosti - to so bili glasbeniki, ki so isto pesem igrali že štiritisočkrat, a so še vedno brali note. Phillipsu je nekaj govorilo, v sebi je čutil, da je najti več spontanega talenta v temnopoltih glasbenikih z juga, v južnjaških country fantih, ki so doživetja prelivali v čustveno nabite, žive in resnične zvoke. Pri Sunu v zgodnjih dneh niso razlikovali med countryjem, hillbillyjem in bluesom, za njih so imele te glasbene zvrsti podoben izvor. Sun je bil predvsem temnopolto obarvan, vse do dne po Dnevu neodvisnosti leta 1954, ko je izšel singel That's All Right. O Elvisu Presleyju, Scottyju Mooru in basistu Billu Blacku je bilo toliko napisanega, toliko povedanega ter o pomenu njihovega čarobnega ustvarjanja toliko ugotovljenega in izpeljanega. John Lennon je že res povedal, da pred Elvisom ni bilo ničesar, ampak potrebno je poudariti, da so z Elvisom ljudje lahko slišali in videli rock'n'roll v polni obliki. Rock'n'roll je tisti trenutek dobil razpoznaven zvok, drugačen zvok, ki so ga vsi, ne le tisti v glasbo tako ali drugače vpleteni, ampak tudi vsi drugi, ki jih je glasba manj in najmanj zanimala, lahko prepoznali kot nekaj novega, drugačnega. In v isti sapi je rock'n'roll - Sun z Elvisom - dobil svoj videz. Dobil je obraz. Če je bilo do takrat rock'n'roll le tu in tam slišati in videti, le redki pa so bili nad njim navdušeni, so z Elvisom lahko rock'n'roll slišali in tudi videli - in oboje jim je bilo všeč. S takrat nezaslišanimi štirideset tisoč dolarji, ki jih je dobil, ko je septembra 1955 odstopil Elvisa založbi RCA, ter z dodatnimi pet tisoč dolarji v tantiemah od pesmi, se je Sam Phillips lahko posvetil drugim izvajalcem in bodočim legendam.

Z biblijo spreminjati svet?

Carl Perkins je pravil, da je stvari, ki jih je počel Elvis, tudi sam zganjal že prej, toda k Sun Records je pristopil s sijajno dovršenim countryjem. Nihče ni imel nič proti lepim, odličnim country skladbam, toda Phillips ni želel, da Sun Records identificirajo kot country založbo, saj je bil Nashville prenasičen s tovrstnimi zadevami. Tudi samemu Carlu Perkinsu so dosti bolj koristile skladbe v slogu Blue Suede Shoes in Honey Don't. Jerry Lee Lewis se je preizkusil najprej prav v Nashvillu, a so mu rekli: Fant, najdi si kitaro. Pri Sun Records je single podpisoval z Jerry Lee Lewis With His Pumping Piano. Johnny Cash je uporabljal najbolj bluesovski od vseh country ritmov. O Charlieju Feathersu, pred kratkim preminulem velikanu rockabillyja, je Cash dejal, da je bil prav Feathers razlog, zakaj je sploh bil Sun Records in zakaj so vsi igrali tako, kot so. Najbolj znane pesmi je Feathers naredil pri drugih založbah, denimo manjši memfiški Meteor, njegov slogovni vrhunec je iskati v poznih petdesetih, zgodnjih šestdesetih in raztresenih občasnih trenutkih, ko se je srečal z velikanskim navdihom. Vendar Feathers nikoli ni mogel preboleti, da se ni tudi komercialno zapisal z zlatimi črkami v Sunovo knjigo. Roy Orbison je več kot desetletje opisoval svoje posnetke za Sun kot zgrešene, preveč primitivne in preveč hillbillyjevske. Slavo in pravo priznanje je dosegel pri drugih založbah, kjer je snemal tesnobno pop glasbo, a proti koncu življenja se je vrnil k svojemu zgodnjemu gradivu. Tu so bili tudi čudoviti "one shot", "two shot", nikoli povsem uresničeni talenti, ki so s pravimi vokali, pravim ritmom in pravim ognjem prispevali k zapuščini bluesa in k priznanju, utrjevanju rockabillyja, rock'n'rolla: Billy Lee Riley and His Little Green Man, Carl Mann, Sonny Burgess, Warren Smith, Ray Smith. Zadnje veliko ime je bil Charlie Rich, pianist in pevec country rocka, katerega junaki so bili vsi po vrsti soul in jazz glasbeniki.

In vendar, zlata doba so bila petdeseta. V šestdesetih je Phillips izdal tudi kak posnetek, ki ni bil posnet v Memphisu, a bili so redki in ne govorijo o spremembah duha, ampak le o tehnični plati. Nov studio je postavil na 639 Madison, Memphis, in ga poimenoval Phillips Recording Studio, del poznih posnetkov pa je izšel pri podzaložbi Phillips Int'l. Leta 1969 je studie prodal Shelbyju Singeltonu. Mesto Memphis je ostalo glasbeno žrelo, vendar sta bili založbi Stax in Hi tisti, ki sta glasbo ponesli drugam in dalje ter sta z enako vnemo kot Phillips pisali zgodovino z novo godbo, s soulom. Sam Phillips, v šestdesetih že milijonar, je zapustil diskografski posel, kapital je vložil v verigo Holliday Innov, sredi sedemdesetih pa je odprl nekaj "middle of the road", top 40 radijskih postaj, katerih programska smernica je bila povezanost med različnimi glasbenimi žanri.

Memfiška naveza

Sam Phillips je eden najpomembnejših neglasbenikov, ki so prispevali k razvoju glasbe v našem stoletju. Ponudil je glasbo, ki je bila tedaj drugačna - in upal si je ponuditi. Ni le ustvaril zvok, vnesel je določeno senzibilnost, ki je odšla dlje in se razvila dlje, kot si je tisti čas sploh kdo upal predstavljati. Štiristoti singel pri založbi Sun Records je izšel 1. februarja 1966. Pesem, ki jo je posnel starejši Phillipsov sin Knox, je bila Cadillac Man skupine The Jesters. Phillipsov mlajši sin Jerry je igral eno od dveh kitar, skupini pa se je za kratek čas pridružil Jim Dickinson, ki je pesem odpel in igral klavir. Nekaj let kasneje je Dickinson prispeval klavir za album Sticky Fingers skupine The Rolling Stones, v osemdesetih je igral s Tavom Falcom v The Panther Burns in v zadnjih nekaj letih je bil med drugim producent albumov Spiritualized in Mudhoney. Najdete ga tudi na zadnji plošči The Blues Explosion.

Terens Štader

Viri in reference:

Guralnick, Peter. Lost Highway. Penguin Books. London. 1979.

Phillips, Sam. Sam Phillips Talks - Excerpts Form An Interview Conducted By Jimmy Guterman. The Sun Records Collection - Rhino. 1994.

Priporočena diskografija:

The Sun Records Collection (Rhino)

Elvis Presley, The Million Dollar Quartet (RCA/BMG)