Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Mefisto

Vražji trio

Že dolgo me ni noben koncert spravil v tako dobro voljo kot novembrski večer v Studiu 14 naše nacionalne radijske hiše, ko so se na GM Oder prismejali Mojca, Gregor in Ilonka. Iz njih sta veli vedrina in tista prava napetost pred nastopom, ki obeta muziciranje.

In res je bilo. Že prva skladba, impresivni Graduale sodobnega slovenskega skladatelja Maksa Strmčnika, je dokazala, da mladi, komaj malo čez dvajset let stari glasbeniki pametno izbirajo repertoar. Napeta, na trenutke kar presunljiva skladba odlično sooča in prepleta linije treh popolnoma različnih glasbil, ki so se jim zapisali člani tria Mefisto.

Trio Mefisto združuje Mojčino violino, Gregorjev klarinet in Ilonkin klavir. Zasedba ni zelo pogosta, kljub temu pa obstaja kar precej literature zanjo, predvsem tiste, ki je nastala v tem stoletju. To sami tudi najraje igrajo, zato je bil razpis za nastope na GM ODRU kot nalašč zanje, saj mora prijavljeni spored vsebovati najmanj dve tretjini glasbe 20. stoletja in tretjino slovenske glasbe. Malo teže je bilo ustreči slednjemu. Slovenski skladatelji zasedbi doslej niso namenili veliko pozornosti, zato je trio za novo delo zaprosil kolega Jaka Puciharja. Mimogrede, dvaindvajsetletni Jaka je letos z odliko diplomiral iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo. A ni le mlad skladatelj, ampak tudi jazzovski pianist, zato je novi avtorski skladbi Tri za trio, ki seveda vsebuje jazzovske elemente, dodal še simpatično priredbo Gershwinovih Treh preludijev za klavir. Ušesa, ki so manj vajena sodobne glasbe, so prav ti gotovo najbolj navdušili, še posebej po nekoliko zahtevnejšem Largu Američana Charlesa Ivesa.

Mojca, Gregor in Ilonka so prav res vražji trio, vendar si imena Mefisto niso nadeli zato, da bi se hvalili. Ker se Gregor in Ilonka slučajno oba pišeta Kovačič, v sorodu namreč nista, čeprav sta oba Štajerca, se je Gregor, kot sam smeje pripoveduje, hotel poročiti z Mojco in ustanoviti trio Kovačič. Pa ni uspelo. (Zdaj se smejejo vsi trije.) Takrat so ravno študirali imenitno Zgodbo o vojaku Igorja Stravinskega, znano skladbo po ruski legendi, v kateri vrag dezerterju spelje violino. Skladba se je triu usedla v srce in takoj so se odločili, da jo bodo uvrstili v svoj "železni repertoar". Pogumno za začetnike, ni kaj. Vragov vodilni motiv na violini, ki se oglaša skozi vso skladbo, je tako botroval Mojčinemu predlogu, da bi si izbrali eno od vragovih imen, in postali so Mefisto.

Na koncertu so ime vsekakor upravičili, tudi s skladbo Stravinskega, s katero so nastop sklenili. Pred njo pa smo slišali še neverjetno muzikalno izvedbo Milhaudove Suite, ki je pričarala vso paleto skladateljeve francoske čutne zvočnosti.

Zahtevni program, ki bi se ga ne sramovali tudi najbolj renomirani izvajalci, je zazvenel tako prepričljivo, da smo popolnoma pozabili, da so glasbeniki na odru študentje. Res pa je, da jih profesor za komorno igro podpira na vse pretege, da jim vselej pomaga najti prostor za vaje, četudi sredi nedelje, da tako radi skupaj igrajo, kar je čutiti v vsakem trenutku v njihovih nasmehih, pogledih, da si kadar koli odtrgajo čas za skupno igro. Res je tudi, da je triu Mefisto Glasbena mladina Slovenije to jesen v izmenjavi z Glasbeno mladino Nemčije omogočila udeležbo na mojstrskem tečaju komorne igre v Weikersheimu, nemškem mestecu s prelepo staro graščino, ki so jo pametni lastniki namenili umetniškemu delovanju mladih. Tam je sedež nemške Glasbene mladine, ki prek vsega leta prireja zanimive tečaje; eden takih je tudi septembrski, ki ga vodijo odlični mentorji. Mojca, Ilonka in Gregor v en glas trdijo, da tako trdo še nikdar niso delali. Izpopolnjevali so se kar pri treh mentorjih, violinistu, klarinetistu in pianistu, garali po cele dneve, pa tudi nekajkrat nastopili na koncertih. Šele potem so ugotovili, koliko so pridobili, kako se jim je tisti teden obrestoval. Imel pa je, kot pravi Ilonka, tudi slabe posledice. Po tako natančnem in sistematičnem delu postaneš strašno kritičen, tudi samokritičen. Zlepa nisi zadovoljen … Gotovo pa je eno. Teden v Weikersheimu je samo še utrdil voljo do dela, še raje igrajo skupaj, še bolj so nasmejani, še več spominov in vtisov jih veže.

Seveda so ti mladi glasbeniki zanimivi tudi vsak zase. Violinistka Mojca Menoni je na tekmovanjih posegla po nagradah, na lanskem državnem tekmovanju celo po prvi, prejela je Prešernovo nagrado Akademije za glasbo, igrala kot solistka z akademijskim orkestrom, se izpopolnjevala pri naših in tujih mentorjih, zato gotovo ne bo čisto zanemarila solistične kariere. Tudi Ilonka, ki je absolventka, je že nastopala z orkestrom in bila uspešna na tekmovanjih. Najbolj vsestransko je zaposlen Gregor, ki ob študiju na Akademiji, tekmovanjih in izpopolnjevalnih tečajih igra v orkestru Mariborske filharmonije in v Pihalnem orkestru Železarjev Ravne, poleg tega pa je član mladega pihalnega kvinteta Korffej, ki je v okviru GM ODRA nastopal v lanski sezoni. A vse kaže, da je največ energije pri vseh treh trenutno namenjene triu in trden namen imajo nadaljevati in uspeti.

Kaja Šivic