Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

RONI SARIG

The Secret History Of Rock

(Billboard Books, 1998)

"Vsi nekje črpajo." To bi bila lahko rdeča nit in poglavitna ideja avtorja novejše raziskave skrite zgodovine rocka. Naloga vsekakor ni (bila) lahka. Že začrtanje okvirjev je prej stvar osebnih meril kot "objektivno" merjenje popularnosti in vplivnosti z uvrstitvami na lestvice najbolje prodajanih plošč. Sarig se je kočljivemu položaju elegantno izognil s pomočjo protagonistov sodobnega rocka. Najprej je sam sestavil listo dvestotih najvplivnejših "skritih" ustvarjalcev in jo poslal tistim, ki jih je imel za najvitalnejše v zadnjih letih. Odgovorom je spet sledil po "teži" in skrčil spisek na osemdeset ustvarjalcev, ki so v najširšem smislu vplivali na rock, kot ga poznamo danes.

Sarig je segel zelo daleč. Časovno in žanrsko. Da se mu le ne bi kdo izmuznil. Pa vendarle, celo Satie, Stockhausen in Cage so dobili nekaj poklonov, ki jim jih površ(i)n(sk)o ne bi pripisali. Prav tu pa se pojavlja temeljna nelagodnost; ob Sarigovih utemeljenih razglabljanjih o vplivu omenjenih na razvoj kreativne rockovske glasbe se sami protagonisti niso izkazali. Vsaj z tehtnimi izjavami ne. Sarig jih je nekaj "moral" zavreči, pustil pa tiste, ki pričajo vsaj o odprtosti sodobnih glasbenikov. Ti so se bolje znašli v izjavah, ki se tičejo njim sorodne glasbe. Nekateri so šli v neprikritem navdušenju celo tako daleč, da so s prstom pokazali, koga in kje so "pokradli". Boljših primerov vpliva si ne moremo zamisliti.

Da bi se izognil zmešnjavi, je Sarig ustvarjalce razdelil v osemnajst sklopov. Vedno kaj in kdo izpade, a v osnovi je spekter pokrit; klasični avantgardni skladatelji, mednarodni pop underground, garažni rock, ekscentriki, naivni rock, krautrock, zgodnji rap in minimalistični funk, jezna dekleta, newyorški avantrock, otoški postpunk in zgodnji industrijski rock, ameriški hardcore in kot sklepno dejanje avantpunk. V vsak sklop je umestil štiri do pet najvidnejših predstavnikov in jih nemalokrat medsebojno povezal. Častno mesto so zavzeli Slint, kot nekakšna iztočnica, kam se vije glavna struja rocka za devetdeseta. Z vsemi stranskimi rokavi, ki jih polnijo z idejami prav glasbeniki, katerih izjave je v tej knjigi zbral Roni Sarig.

Če sami protagonisti ne znajo prav ubesediti razmišljanj, vsaj kažejo širino, ki jim je glede na njihovo avtorsko glasbo nekateri ne bi pripisali. Prednost imata Thurston Moore in Jim O’Rourke, samo korak zadaj so Marcellus Hall, Tim Gane, King Coffey, Chris Cornell… Vsi zlahka in brez sramu "pokrivajo" vse od najhujšega trganja forme do naivnega, a navihanega prepevanja deklet Shaggs. Če so s tem podrli kako pregrado v razmišljanju ljubiteljev, so že naredili veliko delo. Če pa so koga napotili v najbližjo prodajalno rabljenih plošč, kjer se bo zakopal med zaprašene vinile napol pozabljenih ustvarjalcev, je avtor dosegel glavni namen.

Janez Golič