Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

MIHA TRAMPUŽ, BRANKO OMAN, ANDREJ ZUPANČIČ

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem

(Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997; 472 str.)

Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je začel veljati 29. aprila 1995. Slovenska avtorska zakonodaja je, to lahko zatrdimo, med najmodernejšimi v Evropi. Sledi vrsti sprememb, ki so se zgodile na področju ustvarjanja, priobčevanja in transmisije avtorskih del s področja književnosti, znanosti in umetnosti, upoštevajoč širjenje sorodnih pravic in zamejujoč delikatno področje individualnega in kolektivnega uveljavljanja avtorske in sorodnih pravic. Strokovni komentar treh avtorjev k ZASP z različnih pravnih vidikov, s primerjavo evropskih zakonodaj in upoštevanjem mednarodnih konvencij (od Bernske, Univerzalne, Rimske in Konvencije WIPO), sproti opozarja na njegove različne protislovne aspekte. Zato je dobrodošel in nujen pripomoček za tiste, ki bodo skušali uveljaviti svojo avtorsko pravico (z ustavo zajamčeno človekovo pravico; zaradi moralnih upravičenj tudi osebnostno pravico in pozitivnopravno absolutno pravico, ki avtorju daje monopol nad uporabo njegovega dela) ali kakšno izmed sorodnih, kot tudi za tiste, ki jih ambivalenten odnos do avtorskega prava sili v njegovo preizpraševanje. ZASP svojo dikcijo gradi na evropskih kontinentalnih avtorskopravnih sistemih. Temelji na avtorju - “fizični osebi kot središču celotne ureditve”, na “ustvarjalnosti”, “individualni intelektualni stvaritvi”.

Če se omejimo zgolj na glasbeno področje, torej na “vse vrste ustvarjalnih kombinacij (skladb) zvokov z besedilom ali brez”, na vse oblike glasbenih aranžmajev in glasbene improvizacije, to preprosto pomeni, da ZASP varuje “vse glasbene zvrsti”. Ne priznava (pozna) kategorij zgoraj/spodaj, visoko/nizko, umetniško/šund ipd - “vrednotenje dela po umetniških, estetskih ali drugih lastnostih je z vidika avtorskopravne kvalifikacije nebistveno”. Le-to pride do izraza šele v ključnem in najobčutljivejšem delu kolektivnega uveljavljanja pravic (prek avtorskih agencij), namreč v določanju pravil o delitvi ali reparticiji zbranih honorarjev, torej v tarifnikih (pravilnik o tarifi), v tarifnih sporazumih med uporabniki avtorskih del (RTV hišami, diskotekami, lokali, kjer izvajajo/predvajajo glasbo ipd.) in kolektivno organizacijo, na katero lahko avtorji prenesejo svoje “neizključne pravice za uporabo avtorskih del”. Pri nas, denimo, na SAZAS (Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije), ki je letos spomladi priobčil svoj Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (UL RS, str. 1912, št. 29, 10.4.1998) z nadvse problematičnim, neživljenskim in “glasbeno elitniškim” tarifnikom in obračunavanjem avtorskih honorarjev iz naslova javnih izvajanj in predvajanj. Zato je nujno natančno branje komentarjev k členom ZASP o uveljavljanju pravic, o avtorju in zastopniku, ne nazadnje tudi o ujemanju tarifnika z drugim odstavkom 154. člena ZASP o pravilih delitve, ki pravi: “Delitev mora upoštevati načelo spodbujanja in podpiranja kulturnoumetniških stvaritev, ki so pomembne za razvoj kulture” (poudaril I.V.), in obenem je nujno branje zakonskih določilil o nadzoru delovanja in poslovanja kolektivne organizacije, o odprtosti zakona do usmeritve dela finančnih nadomestil iz privatnega reproduciranja (znani home taping levy) in sploh dela zbranih sredstev za vzpodbujanje kulture in za socialne namene, k čemur avtorske agencije zavezuje tudi statut Mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev (CISAC), katere član je SAZAS (tak je primer Švedske, Nizozemske, Francije, Finske).

Modalna obravnava in sklepanje tarifnih pogodb z uporabniki, bi, recimo, veljala za tiste (mladinske) glasbene klube in organizatorje koncertov, posledično tudi za domače in tuje (nekomercialne) glasbenike in bende, ki tam nastopajo, saj klubi v zadnjem času od SAZAS-a dobivajo v skladu s tarifnikom “u-merjene” finančne zahtevke, ki naravnost spodkopavajo taisto zakonsko “načelo spodbujanja in podpiranja kulturnoumetniških stvaritev, pomembnih za razvoj kulture”. Podobno velja za nekomercialne radijske postaje (na primer, za Radio Študent in MARŠ).

Podrobno prebiranje nas opozarja na vsaj še dva pomembna dela ZASP: na razčlenjeni del avtorskega pogodbenega prava s podrobnim komentarjem k založniški pogodbi in na vse bolj aktualen pododdelek o materialnih avtorskih pravicah, ki na prvem mestu uveljavlja pravico reproduciranja in distribuiranja, slednjo podrejeno prvi. Zakon torej daje prednost avtorjevi pravici do reproduciranja in druga je njena pritiklina, varovalka. Takšna obravnava te pravice, ki se dotika izkoriščanja (uporabe) primerkov avtorskega dela (stvarnopravno razpolaganje s primerki dela - prodaja, odtujitev, uvoz ipd.) spodjeda samoniklo ideologijo domačih distributerjev/uvoznikov fonogramov (plošč) v službi multinacionalk o izključni, monopolni pravici distribuiranja, uvoza in prodaje.

A v zvezi z avtorsko zakonodajo, pa naj bo še tako moderna, slej ko prej ostaja v praksi preverljiv odgovor na vprašanje, koga ščiti avtorska zakonodaja. V večini primerov, in o tem priča niz pokazateljev iz sveta “avtorske industrije” (copyright industry), nove gospodarske panoge par excellence, se odgovor glasi: “Predvsem ne avtorja, marveč založnika.” Omejeni skepticizem, ki sicer verjame v avtorstvo nasploh, v individualno kreacijo, ustvarjalnost, se zato včasih še kako učinkovito zateka k suspenziji zakona na način anti-copyright. A tovrstna dikcija je onkraj komentarja k ZASP, ki nas s pravniško natančnostjo in širino opozarja na avtorskopravne lakune.

Ičo Vidmar