Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

WALDEMAR BASTOS

Pretaluz

(Luaka Bop, 1998)

BONGA

Angola 72

(Lusafrica/Tinder Records, 1997)

RAZLIČNI IZVAJALCI

Angola 90's

(Buda Musique/Nika, 1997)

Navkljub nekaj dosedanjim bežnim srečanjem je glasbena Angola v glavnem še vedno terra incognita. Ne nazadnje gre to pripisati tudi burni zgodovini notranjih viharjev in nesreč, ki je seveda zanimanje zanjo postavljala v drugačne, neglasbene koordinate, ustvarjalne energije pa so bile poudarjeno introvertirane, namenjene notranjim potrebam ter vpete v konkretno socialno in politično dogajanje. Že najbolj zgodnji izrazi nezadovoljstva in začetki protikolonialnega boja so bili pospremljeni s pesmijo (še posebej z žalostinkami), glasbo in plesom, to je izražalo in krepilo identiteto angolskih ljudstev ter njihovo pripadnost skupnemu boju. Žal se je nekaj podobnega dogajalo tudi ob medsebojnih pokolonialnih borbah za oblast, ki so imele izrazit etnični temelj. Kakor koli že: tudi sodobna angolska godba je naredila podobno genezo kot zimbabvejska in kongoleška. V predmestja industrijskih naselij prinesena podeželska dediščina je polagoma prodirala v središča mest, tudi v belsko sredino in lokale, ter transformirana v popularnoglasbene žanre polagoma postajala prepoznaven angolski etno pop. Vso aktualno pestrost pokaže izbor na zbirki skladb različnih angolskih izvajalcev, nastalih med leti 1993 in 1997 ter predhodno izdanih na albumih predvsem angolskih in portugalskih založb. Petnajst skladb, ki jih je založila francoska založba Buda Musique, ponuja prerez skozi pestrost angolskih popularnoglasbenih stilov: od počasnih nosilcev angažiranih sporočil, kakršna sta lamento in ballade, in tipično angolskih semba, kilapanga in rebita, do tistih, ki nedvomno črpajo iz kongoleške rumbe; ta je ob zimbabvejskih stilemih zagotovo najbolj prisotna v tamkajšnji popularni godbi. Zagrešilo jih je štirinajst različnih skupin in posameznikov s spremljavo; le Banda Maravilha je predstavljena z dvema skladbama. Upravičeno - ne le zato, ker ob Bongi in Filipeju Mukengeju ter morda še skupini Lulendo spada med v svetu vsaj malo poznane, ampak tudi zato, ker sta obe odlični. Takšna je seveda tudi Bongova, odpeta v njegovem značilnem lamento slogu; takoj nas napoti k poslušanju pregleda njegovega ustvarjanja na samostojni zbirki Angola 72. Gre seveda za ponatis enega ključnih albumov te največje legende angolske godbe; nastal je med njegovim političnim eksilom na Nizozemskem po letu 1972. Deset pesmi (razen treh, izmed katerih sta dve tradicionalni, je vse napisal sam!), v katerih dominira njegov globok, poln in zelo čustven glas, je izjemno lepa predstavitev tradicionalnejšega dela njegovega bogatega opusa. Ob poslušanju teh pesmi in prebiranju o Bongovi dosedanji življenjski poti, ki nas v marsičem spomni na Francovo, je kaj hitro razumljivo, zakaj zavzema na tamkajšnjem prizorišču pravi kultni status.

Odlični pevec Waldemar Bastos, ki postaja najpopularnejša aktualna angolska zvezda, je po svoje nadaljevalec Bongovega glasbenega izročila, čeprav je po vplivih in pristopih, ki jih je mogoče razbrati v skladbah, veliko bolj transnacionalen, predvsem pa luzitanski, saj gre pogosto za mešanico centralnoafriških, brazilskih in portugalskih sestavin. Konec koncev je kariero pričel s sodelovanji z brazilskimi glasbeniki, jo nadaljeval na Portugalskem, da bi se nato vrnil v domovino že kot priznan, album Pretaluz, ki je njegov četrti, pa je posnel v ZDA ob producentskem vodstvu znanega Arta Lindsayja za založbo Luaka Bop (nekaj spremnih vrstic zanj je spisal David Byrne). Ni več dvoma, da mu bo album zagotovil mednarodno zvezdništvo. Panafriški zvok (in zasedba) na njem, s primesmi brazilskega sentimenta in z bleščečo izvedbo vseh devetih skladb, ki so tematsko zbirka ljubezenskih pesmi, socialnih opažanj in političnih komentarjev - vse to nezadržno potegne poslušalca v zvočni tok, intenzivnost igre ter magičnost Waldemarjevega glasu pa ne popustita od začetka do konca. Sam je avtor skoraj vseh skladb in besedil, kadar pa ni, gre za rabo tradicionalnega gradiva, in to ga povezuje z Bongo. Pretaluz je v tem trenutku eno najintrigantnejših glasbenih sporočil iz Črne Afrike.

Zoran Pistotnik