HANS BURGENER/RICHARD TEITELBAUM/GÜNTER MÜLLER

Shift

(For 4 Ears, 1998)

Ime Richarda Teitelbauma je povezano še z nekaterimi redkimi glasbeniki elektronsko sintetizatorske smeri, ki so, ob ukvarjanju z zvočnim procesiranjem v realnem času, ustvarili lasten izrazni jezik. V nasprotju z mnogimi, ki so klaviature povedli v ad absurdum dehumanizirano in mehanično glasbilo, je njegovo primarno zanimanje odnos med “živim” instrumentalistom in elektronsko manipulacijo zvoka. Tudi pri izbiri sodelujočih (in celo semplanih) je zmeraj pazil na to, da so glasbeniki odprti do nasprotujočih si vrst akustičnega/elektronskega, analognega/digitalnega, hi tech/low tech glasbenega ustvarjanja. Za projekt Cyberband izpred petih let je uporabil tudi računalniški software, glasba pa je, čeprav vse bolj računalniška, ohranila barvitost in ekspresivnost jazza, čeprav je vsaj žanrsko ta vez uplahnila.

Improvizacije pač ni možno programirati, zato se Teitelbaum povezuje z glasbeniki, ki mu nudijo zelo osebno razvite zvoke glasbil, vendar pazi predvsem na to, da imajo posebej razvit čut za sodobne elektronske obdelave zvoka. Pri Shift sta to dva Švicarja - bobnar Günter Müller in violinist Hans Burgener. Izbira Müllerja ni naključna: njegov prepariran set bobnov (pravzaprav tolkal) lahko deluje kot akustično, lahko pa tudi kot povsem elektronsko glasbilo, zato se odlično ujema s Teitelbaumovim načinom komunikacije med človekom in strojem. Teitelbaum se ga na tej plošči tudi ne dotika preveč, saj Müller sam uspe zamegliti to mejo. Njegovo igranje je zmeraj izrazito antisolistično, skrajno zbrano in disciplinirano, brez posebnih teženj po ritmični vlogi instrumenta. Burgener igra akustično in električno violino, vendar ga Teitelbaum, veliko pogosteje kot Mullerja, elektronsko obdeluje, celo nadgrajuje s semplanimi zvoki Carlosa Zingara in Marka Feldmana. V prvi vrsti s plošče slišimo godala, zdaj resnična, drugič virtualna, a zmeraj z nenavadnim bogastvom v kombinacijah med njimi. Sempli japonskega tradicionalnega tria so elektronsko močno transformirani, saksofonski solo Anthonyja Braxtona pa je nanesen neposredno v dinamično improvizacijo, kjer tudi Müller intenzivneje zamahne po bobnih.

Teitelbaumov pristop je kot zmeraj intelektualen, trezen in dobro premišljen, čeprav nikoli izsušen. Na plošči Shift skrbi tudi za iskanje novih zvokov in zvočnih kombinacij (predvsem med živo in računalniško glasbo), toda zaveda se celotnega rezultata. Prav zato ima zmeraj zelo omejeno zalogo računalniških virov (pravkar je na turneji z enim semplom manj - Carlos Zingaro namreč sodeluje v živo z violino). Glasba je s posredovanjem Teitelbaumovih elektronskih modifikacij dobila novo dimenzijo, ki včasih zveni kakor sprehod skozi računalniška vezja, spet drugič kakor živa improvizacija. Zahtevno poslušanje torej, toda edinstven primer specifično izoblikovanega pristopa do vmesnega polja med akustično in elektronsko glasbo. Za raziskovanja željne je Teitelbaum, poleg Georga Lewisa, gotovo prvo ime, ki mu velja prisluhniti, plošča Shift pa je odličen uvod v njegovo delo.

David Braun