Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

CAT POWER

Moon Pix

(Matador, 1998)

LIZ PHAIR

Whitechocolatespaceegg

(Capitol/Dallas, 1998)

Dvoje podobnih izhodišč, dvoje povsem različnih rezultatov. Obe gospodični sta se na začetku najraje držali bolj zase, malce zaradi sramežljivosti, malce zaradi resnične brezbrižnosti do blišča popularnosti.

Chan Marshall, ki se skriva pod imenom "skupine" Cat Power, se sploh ni namenila resno ukvarjati z glasbo. K temu so jo "prisilili" drugi. Na primer člani skupine God Is My Co-Pilot, ko so ji uredili nastop v klubu CBGB brez njene vednosti. Ali ko jo je videl v živo nastopati Steve Shelley in ji je na vsak način želel pomagati pri snemanju prvih dveh plošč. Ali odgovorni pri Matadorju, ki so jo prosili na kolenih, da podpiše zanje. Celo novi album je plod "naključja". Na počitnicah v Avstraliji je naletela na dve tretjini Dirty Three, bobnarja Jima Whita in kitarista Micka Turnerja, s katerima je v vsega enajstih dneh posnela tole krasno ploščo. Polovica pesmi je nastala v eni sami neprespani noči, v agoniji namišljenih prikazni. Chan se jih je ubranila s petjem, ki ga preveva močan religiozni moment. Blizu je gospelovskem zaklinjanju, ki tule prihaja z dna krhke duše. Ko se pridružita Jim in Mick z razrahljano zvočno podlago, odpihneta še zadnji kanček dvoma o pristnosti izpovedi. Will Oldham bi v Chan končno našel idealno družico.

Liz Phair stopa po zanesljivejši poti. Po nenadejanem uspehu prvih dveh albumov si je vzela kar tri leta odmora, da premisli o nadaljnjih korakih. Na žalost so stopinje hudo predvidljive, prav take, ki pričajo o izgubljenem navdihu, ki so ga nadomestile formalistične pesmi in velika produkcija. Ne le strukturno, temveč se je Liz unesla tudi v besedilih. Nič več tistih malih predrznosti, ki so z odkrito besedo spravljale v zadrego urednike velikih radijskih postaj. Le v glasu je še kanček stare naivnosti, svete preproščine, da nam je še ne morejo prodati poleg vsake Imbrulije in Brooksove. Je pa že nevarno blizu.

Janez Golič