Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica:

CYPRESS HILL

IV

(Ruffhouse/Columbia, 1998)

O izkušnjah in zgodovinskih dosežkih skupine na tem mestu ne bom razpravljal, saj jih lahko preverite v rubriki Urbana črnina. Je pa le prav, da vas pred morebitnim poslušanjem četrtega izdelka Cipresarjev opozorim, da je njihov DJ Muggs v zadnjem času postal odkrit in oster nasprotnik vedno bolj razširjenega puffdaddyjevskega/wyclefovskega revitalizacijskega semplanja hitov, ki se mu zdi izraz kroničnega pomanjkanja lastnih idej, inventivnosti in kreativnosti. Ni kaj, korajžna izjava, pod katero bi se velikokrat podpisal tudi podpisani.

Muggs pa ni ostal le pri verbalnem moraliziranju, ampak je izrečena beseda v studiu tudi meso postala, saj med poslušanjem osemnajstih sočnih pečenic niti enkrat ne naletimo na populistično semplane refrene popastih štiklov iz osemdesetih. Zato pa je užitek toliko večji ob poslušanju producentskih vragolij, ki do sedaj niso sestavljale Muggsove – in posledično skupinine – glasbene identitete. Govorim vam o vključevanju Premierovskih klavirskih in harfastih aranžmajev in latino trobljah ter na trenutke prav nesramno hitrem tempu. Še najmanj sprememb je v obdelavi Dogovih in B-Realovih vokalov – prvi jih še vedno stiska v grlu, drugi pa v nosu. Vodilni lirik je še vedno B-Real, a zdaj pušča več prostora Senu Dogu ter gostom, MC Eithu, Chanceu Infinitu in mladiču Barronu Ricksu. Tematsko se B-Real in Sen Dog nista oddaljila od znanih tematik: geto, policaji, malce duhovnosti in – jasno – marihuana v vseh mogočih oblikah.

Večino zadovoljstva ob četrti plošči Cypress Hill gre tako pripisati Muggsu, ki je – resnici na ljubo – temačne in umazane ritme varil že dolgo pred wutangovskim RZO. Med najbolj všečne skladbe na plošči IV nedvomno sodi publicenemyjevska Riot Starter, pa prvi singel po mehiško Tequila Sunrise ter zvočno hecni Dead Man Tell No Tales in Audio X, kitarskim crossoverašem se bosta priljubila Nothin' To Lose in Clash Of The Titans, travarjem pa High Times in Dr. Greenthumb. Osveženi Cypress Hill ponujajo dovolj raznolikega gradiva za vse že osvojene ciljne skupine, tako da se ne gre bati, da bi četvorka nabirala prah. Če vzamemo v zakup njihovo stalno kvaliteto in nepodrejenost trendom, se za bodočnost treh esejev ne gre bati. Le tako naprej, locos!

Napo-Lee-Tano