Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Terens Štader

DURA DELINQUENT

Dura Delinquent

(Konkurrent, 1996)

DURA DELINQUENT

(damn everything but)

(Echostatic, 1998)

Tri kitare in boben. S tako zasedbo se bend ne more ogniti primerjavam z The Blues Explosion (le mimogrede, takšna postavitev glasbil je naravnost enaka The Fireworks). Na naslovnici istoimenskega prvenca Dura Delinquent stojijo v pozi z antološkega prvenca The Cramps. Dura Delinquent vsekakor imajo čut za slog in pustolovščino v globine podtalnega, izmučenega rock'n'rolla. Deset od enajstih skladb te plošče je bilo posnetih v studiih Funhouse v New Yorku, toda prav pesem Amphetamine Queen, ki ni bila deležna prijemov tamkajšnjih tonskih mojstrov Weberja in Teela, zveni najsiloviteje in najbolj zaokroženo. Nekaj več kot trideset minut ponujene glasbe preveva občutek lahkotnosti, mladostne, začetniške nedovršenosti in predvsem neuresničenosti dobrih zamisli. Dura Delinquent so avtorji vsega repertoarja, njihovo skladateljstvo se tu in tam opira tudi na lastni manirizem, ki lahko pusti vtis linearnorsti. Možnosti treh kitar niso čisto izkoriščene, zato glasba ni tako kosmata, kot bi se dalo sklepati po oborožitvi, tudi bobnarski udarec pogreša pravo prodornost. Želeno boogie rolanje tako zaživi le na trenutke. Ne moremo iti mimo občutka, da imajo Dura Delinquent nekaj, česar se ni moč naučiti, česar ni moč ne pridobiti ne vaditi. Imajo šarm, ki premaguje ovire tam, kjer jim zmanjka obrtniške poklicanosti. In letijo na krilih idealizma. Povsem zadovoljiv, na trenutke evforičen noir rock; nekaj skladb resno pritegne uho: Well Dressed Hypnotist, Amphetamine Queen, Shake That Halo, I Could Kick Your Habit.

S štirimi pesmimi manj, a po trajanju minimalno krajša stvaritev (damn everything but) prinaša nove in izboljšane Dura Delinquent, tako kot se spodobi. Popravili so se na vsej črti. Ritmično, vokalno in glasbeno so postali tehtnejši in precej bolj fokusirani. Uvodna The Hollywood Diet se poklanja The Beasts Of Bourbon in krade upognjeni funk rock riff iz pesmi Chase The Dragon. Kakopak ne manjka niti uvodno, obvezno stoogejansko stokanje pevca. The Act je odigrana v lenobnem garažnem RandB tempu, ki ga ustvarja upočasnjena, a vendar vznesena motown ritmika, kitare se ponašajo s sposobnim obvladovanjem zvoka. Her Caviar je manirizem Dura Delinquent, značilna skladba za skupino, kakor jo poznamo s prvenca - vokali pretepenega mačka se mešajo z urbanim trčenjem rockabillyja in country and westerna. Delicately Perverse povsem upočasni tempo, medtem ko v skladbi Stepchild Wild pevec Nicholas počne vse, kar zmore, da se z vokalno izraznostjo v raztegnjenem in temnem RandB-ju, ki se pne čez boogie bobne, kosa z odlično kitarsko medigro. Underground Railroad prinaša še eno vreščeče kitarsko sevanje v sijajni medigri z marakasom. Vse to kliče The Cramps iz časa, ko je pri njih igral Kid Congo. Sklepna You Turn Me On je fenomenalno izkrivljen, zabavljaški Chuck Berry, povsem drugačen od sloga, v katerem so se ga nekoč lotili Bijelo dugme; na mostu skladbe skupina še enkrat odda priznanje The Cramps in njihovi različici Surfin' Bird. Plošča (damn everything but) napoveduje, da bi bilo treba od skupine Dura Delinquent v bližnji prihodnosti pričakovati celovita rock'n'roll zadovoljstva.

Terens Štader