ELDRITCH

El Nino

(Insideout Music/Panika, 1998)

Mogoče Italija res ni zibelka metala, vendar to še zdaleč ne pomeni, da ne premore dobrih bendov. Že nekaj časa prihajajo od tam zasedbe, za katere sta značilni tehnična dovršenost in svežina, ki je mnogim priznanim progresivnim bendom tačas primanjkuje. Kvintet Eldritch so najboljši predstavnik te vrste, njihov tretji album El Nino pa je eden zanimivejših to jesen.

Najprej je treba zapisati, da Eldritch niso ekstremisti v branži, zato njihova muzika ne potrebuje dolgo, da se uleži. Ni pa zaradi tega nič manj zanimiva. Na prvem mestu so za progresivo precej težki rifi, ki jih oster zvok kitar še potencira. Vendar zmore Eugene Simone dosti več. To pokaže pri solih, ki so tekoči in po melodiki precej drugačni od tistih, ki jih že kakšno desetletje reciklirajo ameriški in skandinavski kitaristi. Enako velja za klaviaturista, ki ima izpiljene sole, sicer pa spretno gradi kuliso dogajanja; nadgrajuje jo z različnimi novodobnimi efekti, ki so značilni za tehno produkcijo. Ritem sekcija je precizna in močna, slogovno precej samosvoja, in to ji daje v bendu posebno težo. Takšni so tudi vokali. Od drugih progresivnih pevcev se Terence Holler še najbolj razlikuje po relativno grobem petju. Stranskih vokalov je za progresivo relativno malo, pa še ti niso v maniri ameriških operet, pač pa so obrtniško korektni in v povsem zadostnih količinah.

Album El Nino se od predhodnega Headquake iz preteklega leta razlikuje predvsem po udarnosti in nekoliko večjem razhajanju s klasičnim pojmovanjem progresivnega metala, to pomeni, da so posamezne skladbe bolj tekoče in težje po zvenu. Tudi zaradi tega je prijetno presenečenje, ki v prihodnje ne bo razveseljevalo samo pristašev ekstremnega perfekcionizma z visoko frekvenco menjavanja ritmov. In ker bi Eldritch želeli ugajati tudi konservativnejšim krogom, najdemo na albumu skladbi, ki po zasnovi precej odstopata od celote: Bleed Mask Bleed je hipna uspešnica po spevnosti in himničnem refrenu, The Last Days Of The Year pa je melanholična skoraj balada.

S. P. Sorrow