Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: David Braun

KEITH YAUN QUINTET

Countersink

PANDELIS KARAYORGIS TRIO

Heart And Sack

(Leo Lab, 1998)

Ena najbolj razburljivih in občudovanja vrednih stvari pri Leo Records je, da založba s ponudbo ne predstavlja le lokalnih (torej angleških) glasbenikov, temveč pokriva pestro paleto različnih pristopov z vsega sveta. V zadnjem času je opaziti posebno nagnjenje do Bostonske scene, ki se vse plodneje povezuje v različne zasedbe. Pri Leo Records so de facto "odkrili" izvrstnega Joeja Manerija, Joeja Morrissa, sedaj pa nam predstavljajo še Keitha Yauna s kvintetom. Kitarist Keith Yaun, bobnar John McLellan in saksofonist Nathan Cook igrajo skupaj že desetletje, čeprav brez večjega mednarodnega odmeva. Z dodanim violinistom Matom Manerijem in basistom Johnom Lockwoodom so posneli ploščo Countersink, lep jazzovski izdelek z obilico improvizacije. Yaun ima očitno raje počasnejši tempo, kjer spretno plete melodije na električni kitari, ki so sicer ekonomično skope, toda emocionalno nabite. Z izmenjavajočimi se soli, brez izrazito vodilne vloge Yauna (in z enakopravno udeležbo vseh drugih), se kvintet z lahkoto prebija skozi osem avtorskih skladb, ki izžarevajo natančnost, virtuoznost, intenzivno komunikacijo in postavljajo izredno visok standard za debutantsko ploščo skupine.

Leo Records je hkrati odgovorna tudi za posnetke Pandelisa Karayorgisa. Doslej smo ga spoznali v duetu z Matom Manerijem, tokrat pa v triu z basistom Natom McBridom in bobnarjem Randyjem Petersonom. Heart and Sack je odlična plošča, ki eno najstarejših jazzovskih zasedb, klavirski trio, povede v novo glasbo. Najbrž ni nič težjega, kot delati glasbo za zasedbe, ki so doživele že toliko mojstrovin - toda Pandelis Karayorgis bo očaral vsakogar, ne glede na to, ali ga boste vzljubili zaradi izvirnega kompozicijskega sloga (tokrat skorajda ne boste zaznali njegove klasične izobrazbe) ali zaradi priredb starejšega materiala (na primer Erica Dolphyja). Trio je ves čas tradicionalno, vendar tudi konvencionalno, zasidran v jazzovski melodiki, ki jo obvladuje z mojstrsko lahkoto. Po 88 tipkah Karayorgis tekoče poplesuje s prefinjenim občutkom za jazzovski "swing", toda z zelo osebno in subtilno liriko. Za nameček še tehnična podrobnost: poleg glasbe uvaja ta plošča tudi novo snemalno tehnologijo "high definition - HDCD", ki zagotavlja izvrsten zvok še tako petičnim audiofilom.

David Braun