KELLER QUARTETT

J. S. Bach: Die Kunst der Fuge

(ECM/Statera, 1998)

Cela vrsta vprašanj brez odgovorov, ki še danes spremljajo Bachovo Umetnost fuge, le zaokroža misterij te njegove nedokončane glasbene oporoke. "Le piko bi moral še pritisniti" veliki mojster, pa bi končal izpeljavo znamenite tretje teme velike trojne fuge, zgrajene iz tonov B, A, C in H. Bi s tem končal tudi celotno delo? Najbrž ne. Po vsem sodeč bi morala omenjena fuga biti štirinajsta po vrsti (Bach se je ukvarjal tudi z numerologijo in štirinajst je seštevek v številke pretvorjenih črk njegovega priimka) in pomeniti višek celotnega dela: sosledja fug, zgrajenih s pomočjo vseh vrst kontrapunktičnih orodij - inverzij, rakovih postopov, dvojnih kontrapunktov ipd. - na eni sami čisto preprosti temi.

Bach je delo napisal v štiri notne sisteme, ne da bi na začetku navedel inštrumente. Nekateri trdijo, da je mišljeno za dvoje čembalov ali fortepian, obstaja celo izvedba s parom orgel, spet drugi pa, da inštrumenti s tipkami niso prava rešitev, saj naj bi sublimnost celotnega dela zahtevala za lepo izpeljavo vsake posamezne linije svoj inštrument (ali skupino inštrumentov). V resnici je bil prvi odmevnejši posnetek narejen s kvartetom pihal, pa kasneje odličen s komornim orkestrom, na pričujoči zgoščenki pa je skladba oblečena v barve godalnega kvarteta.

Izvedba kvarteta Keller je zelo dobra. Poglobljeno so se skušali približati baročnemu načinu igranja - brez izrazitega vibrata, z artikulacijo, ki upošteva tedaj značilno "respiratorno" fraziranje. Tudi z relativno svobodno izbiro tempov posameznih "stavkov" so dosegli uravnoteženo muzikalno interpretacijo, ki ji ne manjka karakterja, impulzivnosti ter topline zvoka, hkrati pa uspe izžarevati vso veličastno poglobljenost in čisto absolutno - glasbeno poduhovljenost.

Prava škoda je, da odličen končni vtis malce pokvari tehnična izvedba. Dihanje izvajalcev je vendarle malo preveč slišno, preveč je tudi umetnega odmeva.

Ob poslušanju in razmišljanju o Umetnosti fuge me je prešinilo še eno vprašanje: bi lahko ob vseh obdajajočih ga legendah doživelo tudi v najširšem krogu ljudi vsaj približno podobno poznavanje in priznavanje kot Mozartov Rekviem (ki je, mimogrede tudi v d-molu)? Ne bi bilo slabo, ko bi Forman posnel še film o Bachu...

Dušan Bavdek