Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Gregor Bauman

VLADO KRESLIN

Muzika

(Nika, 1998)

Človek se je v evoluciji vedno bolj podrejal nekim širšim zemljepisnim in celinskim značilnostim in s tem povzročal vedno večji prepad med njim in sočlovekom. Zato je moral poiskati element, ki bi vse te prepade in razlike zmanjšal na razdaljo dotika. In tu je nastopila glasba (muzika), ki je omogočila vsaj tisto osnovno integracijo in spoznavanje drugih kultur. In tu je nastopil tudi Vlado Kreslin, ki z zadnjim projektom dokazuje, da je razdalja med delto Misisipija, Panonsko nižino, Istro, osrčjem Balkana, ruskimi stepami in zaledjem Črnega morja lahko neznatna, zanemarljiva. Plošča je namreč mozaik najrazličnejših pesmi in napevov, ki izvirajo s teh ozemelj in se med seboj prepletajo. Tako lahko najdemo zelo posrečeno in tesno vez med bluesovskimi akordi, ki prevladujejo v močvirjih Louisiane, alpskimi citrami, bosanskimi sevdalinkami, romskimi napevi in prekmurskim sentimentom. Seveda bi bila lahko vez velikokrat pretrgana, toda Vlado je z interpretacijsko vlogo z močnim emocionalnim nabojem pripravil enkratno razpoloženje, v katerega je enakomerno umestil najgloblje momente posameznega izročila in se praktično z njimi poistovetil. V veliko pomoč so mu bili številni glasbeniki, ki so bodisi po rodu neposredno vezani na prostor, iz katerega pesem prihaja (bosanski begunci ansambla Vali, Istrski muzikanti, Miha Dovžan), bodisi so dobri poznavalci nekega glasbenega izročila (Hans Theessink, Lidija Bajuk, Beltinška banda, Šukar). Ti so plošči dodali še dodatno mero avtentičnosti in dokazali danes že kar patetični izrek, da naj glasba spaja ljudi. Pesmi, ki so vse ljudskega izvora, razen Bourgeois Blues, pod katero je podpisan Leadbelly (pesem Voljelo se dvoje mladih smo lahko pod naslovom Žute dunje slišali v filmu Kuduz), so tako dobile ponoven zvočni zapis in se s tem zagotovo zapisale nesmrtnosti, hkrati pa so zaradi popularnosti samega izvajalca dosegle širšo razsežnost. Nič ne bo narobe, glede na bogato svetovno in domačo zakladnico, če bo Vlado v prihodnje temu projektu dodal še kakšen podoben projekt. In strinjam se z Alešem Debeljakom, da je ploščo potrebno poslušati s srcem.

Gregor Bauman