Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Sonja Porle

RICARDO LEMVO and MAKINA LOCA

Mambo Yo Yo

(Putumayo/Statera, 1998)

SAM MANGWANA

Galo Negro

(Bayelou Music, 1998)

Dva kongoleška pevca in skladatelja, Sam Mangwana in Ricardo Lemvo, prvi je legenda centralno afriške glasbe, za drugega pa v rodni Kinšasi najverjetneje ni še nihče slišal, sta letos pomladi istočasno, a vsak zase in vsak na svojem koncu tujine, ki je po sili razmer že vrsto let njuna edina domovina, zapisala novo poglavje v zgodovino afriške latino glasbe. In to v jeziku, ki bi ga lahko, če bi mu le prišel na uho, razumel ves svet. Ker afriška latino glasba ni ena, ampak jih je malodane toliko, kolikor je podsaharskih držav, in ker je kubanski son nepogrešljiva sestavina skoraj vsake afriške plesne zvrsti, bom natančnejša, če rečem, da sta se Mangwana in Lemvo na ploščah Galo negro in Mambo Yo Yo latino glasbe lotila na doslej v Kongu še neuveljavljen način. Premišljeno in z določenim pogledom od zunaj, čeprav z isto zvrhano mero prostodušnosti in strasti, ki jo kongoleški glasbeniki gojijo do kubanske rumbe, odkar so jo v dvajsetih letih našega stoletja prvič slišali in jo nemudoma posvojili, pravzaprav v njej prepoznali lastno izročilo. Sam Mangwana je prvine karibske, kreolske in lusofonske tropske glasbe uporabil zgolj za navdih, za okrasni plašč, v katerega je odel novi, ganljivo očarljivi panafriški zvok, Ricardo Lemvo pa je združil kubansko in kongoleško glasbo, ne da bi ju zlil. S kubanskim bendom Makina Loca, zbranim v Los Angelesu, namreč posamezne pesmi spelje do konca bodisi v enem izmed kubanskih stilov, najljubši mu je mambo, bodisi v soukous slogu. Ker se glasbeniki v vsakem izmed njih počutijo udobno kot le kaj in so za nameček zelo dostojni izvajalci, Mambo Yo Yo izzveni enovito, nepretenciozno in zelo, zelo zabavno, skoraj prismuknjeno. Tako pač, kot latinu najbolj pristaja. Ricardu potemtakem ne smem očitati, da je njegova glasba na trenutke nekoliko preveč preprosta, čeprav moram priznati, da se mi je zazdela natančno takšna takoj zatem, ko sem slišala Mangwanovo različico afro latino glasbe na plošči Galo negro. Primerjava med ustvarjalcema v resnici ni poštena, saj celotno afriško prizorišče ne premore enega samega umetnika, čigar glasbene izkušnje bi se lahko merile z Mangwanovimi. Že kot najstnik je pel v praktično vseh velikih Kinšaških orkestrih, Tabu Ley in veliki Franco sta se, na primer, na smrt spričkala za njegove pevske usluge, njegova prisrčno preprosta, v francoščini, lingalščini ter portugalščini zapeta besedila so legla v srce ljudem celotne črne celine: v zahodni Afriki so z naslovi njegovih hitov, Maria Tebbo, Georgette in Suzana Coulibaly, poimenovali na tisoče nočnih barov, opevana dekleta pa so postala predmet ljudskih šal, na njegovih koncertih po južni in vzhodni Afriki se je utegnilo svoje čase zbrati sto in več tisoč poslušalcev ... San Mangwana je prvi vseafriški zvezdnik, ki je svoj položaj dosegel brez zunanjega tržnega posredništva, ustanove svetovne glasbe ga v resnici, navkljub nedvomno internacionalnemu jeziku njegove glasbe, vztrajno ignorirajo. Zakaj je tako, ne vem in nočem razumeti, saj se mi ne zdi prav, da genialni umetniki hodijo naokrog opiraje se na beraško palico, in mi je žal za vsakogar, ki še ni slišal Samovega jokajočega, vselej prehlajenega glasu. Še najbolj na plošči Galo negro, ki jo razumem kot izvleček vsega najboljšega, kar je glasbenik ustvaril na razburljivi, a pogosto grenki življenjski poti. Kot slogovno tako zelo raznolik in tako zelo izviren izdelek, da ga preprosto ni moč opisati. V njem se, na primer, v eni izmed skladb v eno spleteta tako različna zvoka, kakor sta kreolska harmonika in afriško cerkveno petje. Sodeč po številu sodelujočih glasbenikov, tudi ti so se zbrali s sto vetrov, od Portorika do Madagaskarja, in po izpiljenosti instrumentalnih aranžmajev, je moral Mangwana v studiu preživeti celo večnost. Za snemanje mnogo manj zahtevnih albumov Alhadji in Rumba Music je potrošil leto dni. Ne, Sama Mangwane se ne izplača preslišati. Sicer pa ste bržkone že sami uganili, da vam ne svetujem, temveč vas rotim, da mu prisluhnete.

Sonja Porle