Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: David Braun

ROBERT M. LEPAGE/MARTIN TETREAULT

Callas: La diva et le vinyle

(Ambiances Magnetiques, 1998)

Dvajset let po njeni smrti je izšla plošča, ki obuja spomine na največjo operno pevko - Mario Callas. Glas, ki so ga nekoč primerjali s križancem med klarinetom in oboo, je upodobil kanadski klarinetist Robert Marcel Lepage, njeno delo, posneto na številne plošče, pa je na novo aranžiral schratcher Martin Tetreault. Da, klarinet in gramofoni je vse, kar slišite na tej plošči, ki vas bo popeljala skozi kaleidoskop glasbenega ustvarjanja Marie Callas. Precej pogumno zastavljena naloga “tematske” gramofonske improvizacije (Tetreault uporablja le plošče s posnetki Marie Callas) je, visoko nad pričakovanji, obrodila bogate sadove. Ne samo, da se je odprl povsem nov pogled na njeno petje; zvočni drobci, ki jih sem ter tja spretno vrti Martin Tetreault, so lahko tudi zelo duhovito in ironično nanizani. Najbolj pa me je presenetil občutek za “original”, s katerim mu je v prenekateri pesmi uspela zvočna iluzija, z lirično auro in včasih skorajda opernimi kvalitetami, kakor da bi poslušal veliko Mario Callas.

Lepagov klarinet vseskozi nepredvidljivo skače med improvizacijo, posnemanjem zvoka z gramofonov, včasih preide tudi v intimni dialog z izvirnim posnetkom Marie Callas. Plošča, ki izzveni le delno kot hommage, zato pa veliko bolj kot glasba z novo perspektivo, z željo po združevanju žive glasbe z vnaprej fabriciranimi posnetki. Gre torej za nov vpogled v glasbeno ustvarjanje Marie Callas, ki se je pravi nekromuzikologi ne bi upali niti dotakniti, Lepage in Tetreault pa sta s spoštovanjem in občudovanjem izpostavila nekatere njene najbolj značilne vokalne bravure.

Duo Lepage/Tetreault združuje Mario Callas z njenimi ploščami, preteklost s sedanjostjo in improvizacijo s kompozicijo. Vse to v šestnajstih skladbah, ki ponujajo moderno kreativno glasbo, v številnih možnostih in različicah. Vzeto v celoti, plošča pokaže dvoje: dokazuje, da sta Lepage in Tetreault inventivna in kreativna glasbenika, ki sta se odlično znašla tudi v precej omejenih možnostih za improvizacijo. Dokazuje tudi, da njun pristop ni v dekonstrukciji izvirnika (in rekonstrukciji “svoje” kopije), temveč da, kakor dokumentarec, opozorita in pokažeta na specifike Marie Callas. Kot taka plošča najbrž ne ustvarja samo nove publike, ki jo bo sedaj pobližje zanimal kak original Marie Callas, pač pa bi utegnila pritegniti tudi koga od tistih, ki jim je izvirnik že dolga leta znan. Sicer pa je sklep, za prve in za druge, lahko le en: “Viva la diva!”

David Braun