SHANE MacGOWAN and THE POPES

The Crock Of Gold

(SPV/Panika, 1998)

Kjer odpovesta medicina in stomatologija, tam se pojavi unikatna podoba irskega veseljaka Shana MacGowana, ki je z življenjskim slogom marsikdaj poosebljal junake, izrisane v pesmih Toma Waitsa, in se nenehno držal litanij Deana Martina o stopnjah pijanosti. Nekdanji frontman skupine The Pogues je po brci iz skupine začel orati samostojno pot po zakajenih barskih stolčkih in nedvomno dokazal, da če že ni presegel nekdanjih kolegov, jim je zagotovo dorasel in enakovreden konkurent. To dokazuje tudi najnovejši izdelek tega karizmatičnega pevca, The Crock Of Gold, ki ga je posnel z novo spremljevalno skupino The Popes. Plošča kaže tendence, s katerimi odstopa od Macgowanove temeljne usmerjenosti. Glasbeno ponuja širok zvočni spekter, v katerem se suče od samosvojih interpretacij tradicionalnega irskega izročila do reggaeja v pesmi B and I Ferry in countryja. Zanimiva so predvsem besedila pesmi, ki so po eni strani zelo iskrena in na trenutke tudi brutalna in "peckinpahovsko" nasilniška (Truck Driving Man je zastareli redneck in hkrati nacist), po drugi pa zelo impresivna in cinično romantična. Začenja jo značilna irska identiteta Paddy kot Rolling Stone, Rock‘n’Roll in javni sovražnik številka ena. Pomembna elementa v verzih sta tokrat tudi osebna neodvisnost in svoboda, to poleg pesmi Lonesome Highway dokazuje zlasti verz Freedom is just another word... v pesmi Back In The County Hell, ki se tudi melodično ujema s klasiko Krisa Kristoffersona. Seveda je rdeča nit Shanovega ustvarjanja, kakor tudi irskega tradicionalnega pevskega izročila, vezana predvsem na barsko rekreacijo; vključuje ogromne količine alkohola in zabave (More Pricks Then Kicks) in pri tem išče različne religiozne malike (celo Bog je le nadomestilo za pijačo), ki bi popivanje odobravali. Ploščo sklepa pesem Wand’rin’ Star (duet s Charlijem Maclennanom), ki jo je nekoč v filmu prepeval Lee Marvin; pesem je Shanu napisana na kožo in govori o nemirni duši in neprestanem potovanju (Do I know where the hell is?/Hell is in hello/Heaven is goodbye forever/It’s time for me to go). Z njo dokazuje, da mu tudi elementi klasičnega ameriškega countryja niso tuji.

Gregor Bauman